Galerija Krško
Valvasorjevo nabrežje 4, Krško
Trajanje razstave: 30. januar–23. maj 2026
Pred leti mi je nek (tedaj mlad) slovenski kipar dejal: »Oblika je usodna«. Zdi se, da ta ugotovitev velja tudi za korpus akrilnih slik na platnu, ki ga je Klavdija Jeršinovec naslovila »Liturgija forme« in ga dopolnila z dvema nizoma monokromnih triptihov v primarnih barvah ter s štiridelno tekstilno postavitvijo. Tematizacija forme kot temeljne konstituante vsake likovne izjave je v umetničinih delih zavezujoča odločitev, conditio sine qua non razmisleka, kako artikulirati podobo, ki nima referenta v svetu predmetov in prepoznavanja analognih razmerij v figuralnih konstelacijah. Kot je v svojih predavanjih o slikarstvu pred petinštiridesetimi letu nakazal francoski filozof Gilles Deleuze (cf. Gilles Deleuze, Sur la peinture, cours mai-juin 1981, Les Editions de Minuit, 2023 ), je namreč slikar nenehno soočen s kaosom, iz katerega mora izpeljati diagram, na osnovi katerega bo zgradil sliko. Težnjo k vzpostavitvi reda skozi opcijo geometrijskega strukturiranja slikovnega polja prepoznavamo tudi v delih Klavdije Jeršinovec s to specifičnostjo, da je njen paradigmatski zastavek črna barva, ki je lahko samozadostna ali pa zoperstavljena primarnim odtenkom rdeče, modre in rumene. Črna je polna, nasičena, na slikovni ploskvi prevladuje, njen učinek poudarjajo v kvadratnih poljih izcezilirane diagonale, horizontale in vertikale. Vzorec se ponavlja do postopnega izoblikovanja celote, v kateri ima vsak del natančno določeno mesto, ritmično nizanje vzorcev pa zaradi reliefnega učinka barvnih plasti poudarja prehajanje površine v prostor, v globino polja brez perspektivičnih utvar. Harmonično razmerje med simbolnim in izkustvenim redom nadgrajuje kontrapunkt v obliki premišljene kromatske intervencije, ki se vpiše v črno, z rastri strukturirano slikovno polje, kot čutno nazorni poudarek s simbolno intenco. Te intervencije so avtonomne forme, vsaka z lastno identiteto, ki se zoperstavlja prevladujoči črnini. Barvne interakcije generirajo dinamiko posameznih slikovnih entitet, ki se med seboj razlikujejo brez ponavljanja izhodiščne paradigme. To se na poseben način razkrije zlasti v umetničinih tekstilnih realizacijah in njihovih vertikalnih postavitvah, kjer se barvne intervencije v obliki razpotegnjenih pravokotnikov konfrontirajo s podobnimi variacijami črnih kompozicijskih komponent. Tekstilni niz je v bistvu »mehka« različica slikarskih rešitev kot njihovega trdega antipoda, tudi kot prestop iz kvadrata v pravokotnik, torej brez odstopa od geometrijskih načel strukturiranja slikovne ploskve. Z dvema triptihoma monohromnih kvadratov rumene, rdeče in modre barve ter njihove druge razvrstitve kot modre, rdeče in rumene pa Klavdija Jeršinovec izvede avtorefleksivno introspekcijo svojega podobotvornega postopka in naslovi elemente, ki ga omogočajo. Simbolni pomeni teh barv so evidentni, vendar ne dominantni: v ospredju je njihova pojavnost, njihov formalni status, ki po slikarkini lastni definiciji nastopa v liturgični vlogi, kot obredje morfogeneze, ki konstituira podobo. Estetsko izkušnjo vsak gledalec doživlja individualno, koeksistenca barv in oblik, ki mu jih sugerira umetnica, ga le vodi v smer, v katero naj potuje njegov pogled med približevanjem horizontom možnega. Racionalni koncept in emocionalna odprtost se združujeta in razpirata v stičiščih form, ki jih je treba nenehno izumljati skozi refleksijo naravnih danosti, ki so ves čas pred nami, čeprav pogosto spregledamo njihovo globljo prisotnost.
Če se vrnemo k črni kot prevladujoči komponenti v likovnih delih Klavdije Jeršinovec, moramo sprejeti dejstvo, da ta ne-barva ni nasprotje svetlobe, temveč le drugačna svetloba od svetle. Diferencirano prehajanje skozi črnine tako postane permanentna sinteza svetlob, ki imajo na eni strani subjekt slikarja in na drugi strani subjekt gledalca. Ko gledalec spremeni svoj položaj v prostoru, z različnih leg zaznava in doživlja spremenljivost odtenkov in globin slikovnega polja oziroma generativne matrice pomenjenj,ki izhajajo iz tega doživljanja. Črnina je v umetničinem zastavku snov, ki je hkrati optični fenomen in objekt refleksije, diskurzivna praksa in modus operandi , ki z modularnim pristopom vzpostavlja ravnotežje med simbolnim in empiričnim redom. Dialoška konfiguracija likovnih prvin perpetuira in potencira izrazno moč posameznih stvaritev, ki so sicer vsaka zase zaključena celota, obenem pa ne zanikajo povezanosti z drugimi in drugačnimi artikulacijami ob uporabi podobnih ali sorodnih formalnih komponent.
Umetnostni zgodovinarji morajo zaradi narave svoje stroke poznati zgodovinske reference, da bi razvozlali enigme aktualne likovne produkcije, umetniki pa pogosto iščejo in najdejo pot do rešitev, ki so jim osebno blizu, čeprav se zavedajo, da je njihovim iskanjem imanentna in relevantna historična diahronija. Pomemben dejavnik v ustvarjalnem procesu je tudi genius loci , duh okolja, v katerem umetniška dela nastajajo, fizične danosti pa tako na zavedni kot na nezavedni ravni pogojujejo umetnikove odločitve. Pri opusu Klavdije Jeršinovec zato ne gre prezreti pomena mikrolokacije, konkretno barja oziroma marosta, črne zemlje kot naravnega navdiha za prevladujočo črnino njenih slik. Ta navdih je seveda sublimno transformiran v formulacijo nemimetičnega tipa, ki ima lastno življenje in logiko obstoja v avtonomiji likovne izjave. In prav to je bistvena intenca slikarkinega dela.
Kurator razstave: Brane Kovič.
Fotografije: Boštjan Pucelj, hrani dokumentacija MMK.