Z glasom pevke, ki čut in slut, povabimo obiskovalce k sodoživljanju kiparske razstave na drugačen način, kot smo vajeni. Publika, umetniška dela in pevsko telo, kakor sam razstavni prostor, vse je dogodek, del življenja. Del drevesa, ki nenehno raste in uporno zatka veje v planet, črpa iz njega nove sile, da požene novo drevo.
Pojoče drevo – človek.
Zvok nas nenehno obkroža in oplaja iz vseh smeri vesolja, planetov, zvezd, gora, jezer, dreves, podzemlja in nevidnih svetov notranjost človeške duše in duhá. Človek je instrument duše. Naboj kiparskih del nas nagovarja, izziva v premislek in doživetje. Kiparka jih je nasnula v sinergiji zvoka, podob, materije in svojih rok. Umetniške forme se zdijo otrdele, a z globljim pristopom aktviranja glasu zaživijo in se v nas odtsnejo v gibanju, ki zveni, ki se barva, ki sproža asociacije abstraktnih svetov in organskih form, ki so nam nenavadno blizu. So arhetpske in nove.