Ženska skoči.
Telo je napeto, stopalo iztegnjeno, roka sega navzgor. Za trenutek bi lahko šlo za beg, padec, ekstazo, boj ali kakšno veliko alegorijo človeškega stremljenja.
Lovi fen.
V življenju Katjine babice menda ni bilo nič posebnega.
Katjina babica ni spremenila sveta.
Rodila se je. Živela je. Imela je družino. Nekatere stvari je izbrala, drugih ne. Nekatere so se ji zgodile. Nekaj je gotovo hotela drugače. Česa morda sploh ni hotela drugače.
Potem je umrla.
To bi lahko bilo vse.
Nič posebnega Katje Legin išče med gospodinjskimi opravili, neprijetnostmi, čakanjem, napačnimi odločitvami, majhnimi pogumi, stvarmi, ki jih človek preprosto mora zdržati, in tistimi, ki mu kljub vsemu uhajajo iz rok.
Tam se približuje življenju svoje babice in drugim ženskim figuram, ne da bi jih skušala rešiti, razložiti ali spremeniti v junakinje.
Raje jim posoja svoje telo.
Ženskam, ki so kdaj vztrajale, ko bi morale oditi, in odnehale, ko bi morale vztrajati.
Za nazaj je mogoče skoraj vse interpretirati.
Čeprav nepopolnih življenj ni mogoče zlahka povzeti.
Situacije in figure se nenehno izmikajo sodbi: smešne postanejo žalostne, banalne poetične in vsakdanje skoraj herojske.
Nerodnost lahko postane virtuozna. Banalna situacija pa lahko za hip dobi razsežnosti zgodovinske slike.
Avtorica: Katja Legin
Oblikovanje prostora: Branko Hojnik, Jan Rozman
Kostumi: Marina Sremac
Oblikovanje zvoka: Tomaž Grom
Dramaturgija: Maša Radi Buh
Producentka: Eva Prodan
Foto: Guido Mencari
Produkcija: Mesto žensk in Studio za raziskavo umetnosti igre
Partnerji: Ustvarjalni center Krušče, Bunker, Nagib, SNG Nova Gorica
Finančna podpora: Mestna občina Ljubljana, Ministrstvo za kulturo RS