Bistvo javne kulturne infrastrukture je, da je neodtujljiva, trajna javna lastnina, dostopna najširšemu krogu ustvarjalk in ustvarjalcev. Kljub temu razlike med tistimi, ki imajo dostop do prostora, in tistimi, ki ga nimajo, ostajajo (pre)velike. Kot skupnost smo zato obvezani razmišljati o različnih sistemskih rešitvah, ki bi lahko te razlike omilile.