Opus Karpa Godine jasno opredeljuje formalna determinanta – ki je tudi osrednje tkivo pričujoče razstave –, h kateri se kot avtor nenehno vrača. Gre za estetiko živih slik v prepletu z redko sposobnostjo ugledati presežno v banalnosti vsakdana. To presežno je včasih lahko kritično prepoznanje kontradikcij družbenega ustroja, lahko je prepoznanje sublimne lepote ali pa preprosto kanaliziranje radostne fascinacije in naklonjenosti do sočloveka, ki ga kot popotnik sreča na najbolj nenavadnih mestih. Pri Karpu Godini gre pogosto za spoj vsega naštetega, skrbno uokvirjenega skozi okular kamere znotraj meja statičnega kadra. Kot umetnik je vselej estetsko dovršen, subverziven, a neciničen, kot humanist je duhovit in dosledno radoveden, kot obrtnik je mojster in kot človek vselej zavezan raziskovanju in občudovanju sveta, ki ga obdaja.