Dobrovoljnega ježa nenadoma pograbi silna želja, da bi nekoga objel. Poskusi pri slonu, pri medvedu, a kdo bo objel ježa, ki bode? Ubogi jež, kako je razočaran. Še huje! Uleže se na tla, da vse štiri od sebe in noče več vstati. Kakšna sreča, da v gozdu živi tudi Pipe lisjak, ki se prav lisičje prebrisano loti naloge …
Ježeva želja po objemu sproža številne asociacije in čustvene odzive – občutek osamljenosti, potreba po stiku z drugim, razočaranje ob zavrnitvi idr. –, s katerimi se vsakodnevno srečujemo, zato predstava govori tudi o tem, da moramo najprej odrasti, da se lahko soočimo z lastno nepopolnostjo in nepopolnostjo drugih, hkrati pa moramo v sebi poiskati drugačne kvalitete. Šele takrat, ko jež spozna vrednost iskrenega prijateljstva, se zgodi objem.
Uprizoritev ponuja vpogled v delavnico gdč. Bazilike, v svet, v katerem iz recikliranih predmetov in materialov pred našimi očmi nastajajo lutke; delavnica postane gozd, orodje in predmeti pa slon, medved, želva, sraka, šoja … in jež.