Umetnostna zgodovina razvoj arhitekture obravnava s pomočjo slogov in ceni avantgardnost, ko nek avtor sodeluje in vpliva na razvoj novih arhitekturnih izrazov. S takšnim pristopom pa ni mogoče ocenjevati dela arhitekta Jožeta Plečnika, saj je v času Le Corbusierja in Mies van der Roheja, ki sta bila pionirja sodobne arhitekture funkcionalizma, še vedno uporabljal svoj klasicizem stebrov, lokov in obeliskov. Kljub njegovi genialnosti, ga mnogi uvrščajo v drugo ligo sodobne arhitekture. Vendar je takšen pristop napačen, saj je bil Plečnik preveč samosvoj, da bi ga lahko razumeli s prevladujočimi merili. Če pogledamo zgodovinski razvoj krščanske cerkve, bomo videli, da je osnovna zasnova cerkve ostala ista, le da so jo preoblačili v romanske, gotske, renesančne, baročne, klasične, historične, secesijske in druge slogovne preobleke. Pri Plečniku pa je bilo ravno obratno. Uporabljal je klasični arhitekturni jezik stebrov, lokov, piramid in obeliskov, saj je bil prepričan da tak arhitekturni nagovor prepoznajo vsi, od strokovnjakov do laikov. Po drugi strani pa se je posvečal razvoju zasnove. Tako ni čudno, da njegovi mostovi ne sledijo običajnim vzorcem, da je na Žalah namesto običajne mrtvašnice ustvaril park z pogrebnimi kapelami ali, da je NUK zasnoval kot tempelj modrosti. Na predavanju bi se posvečali prav tem Plečnikovim izvirnim rešitvam, ki so bile doslej morda premalo izpostavljene.