Jožetu Marinču (1954) njegove slike pomenijo nekaj, kar vsebuje del njega, del njegovega bistva, utrip njegove energije in pečat njegove identitete. Če pogledamo preko zgolj oblikovnih značilnosti, ki so avtentične in osebnostno določujoče, v naslovih njegovih del najpogosteje najdemo sugestije, povezane z naravo.
V tej perspektivi moremo videti kontinuiteto v njegovem ustvarjanju, četudi tokrat razstavljena dela presegajo vsakršno definicijo izraznega medija, umetnostne zvrsti in celo umetnosti. Še konceptualnost instalacije je preveč omejujoča, ker povsem potlači ugodje in vizualno harmonijo v prid učinkovitosti izraza ideje: racionalno dojemanje postavlja nad čustveno. Marinč se vizualnim učinkom kot primarnim nosilcem komunikacije ne odpove za nobeno ceno, nagovarja pa gledalca, da pomaga umetnini delovati tako, kot si jo je zamislil. Sestavil je vrsto projektov, ki jih ima za “odložene”, za takšne, ki iz različnih razlogov niso dosegli javnosti, so pa del njegovega laboratorija, alkimistične delavnice in umetniške ropotarnice, v kateri so se porojevali kot izjemne ideje in zamisli, a jim samo vizualno dostopna dvodimenzionalnost slike ni zadostovala, ker je slikar želel izzvati gledalčevo fizično sodelovanje.
Foto: Matej Jordan