(26. december 1825–12. december 1884)
Janez Wolf se je rodil 26. decembra 1825 v Leskovcu pri Krškem in v sklopu praznovanja 200. obletnice njegovega rojstva v Mestnem muzeju Krško predstavljamo slikarjevo življenje in delo. Zapustil je številna nabožna dela v oljni tehniki, predvsem pa je poznan kot freskant slovenskih cerkva. Posebno vlogo je imel tudi kot učitelj mlajše generacije slovenskih slikarjev, kot so brata Janez in Jurij Šubic ter Anton Ažbe.
Janez Wolf (v rojstni knjigi Peier) [1] se je rodil 26. decembra 1825 v Leskovcu pri Krškem. [2] Njegova mati je bila domačinka Jera Pajer (Peier) (1795–1836) [3] , njegov oče pa je bil zemljemerec Janez Franc Wolf [4] (Žigon, 2013). Njegova starša nista bila poročena, zato je odraščal na materinem domu v Leskovcu pri Krškem (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 36). Tu je obiskoval ljudsko šolo. Med letoma 1838 in 1841 je bival pri teti Mariji Pajer in šolanje nadaljeval na frančiškanski gimnaziji v Novem mestu. [5] Tam so prepoznali in gojili njegov talent za risanje (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 36; Steska, 1910, str. 7–8). V tem času je prevzel očetov priimek Wolf (Koršič, 2013). Po koncu šolanja je šel v uk v delavnico novomeškega soboslikarja Gorenjca (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 36; Steska, 1910, str. 8). V tem zgodnjem obdobju se je prvič preizkusil tudi v cerkvenem slikarstvu, ko je v domači cerkvi sv. Ane v Leskovcu pri Krškem izvedel poslikavo na stropu, ki pa se ni ohranila (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 36–37; Steska, 1910, str. 8; Žigon, 1984, str. 79).
Kmalu se je preselil v Ljubljano, kjer je postal pomočnik v delavnici soboslikarja Burje (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 37; Žigon, 2013). Tu se je spoprijateljil s kolegom Ivanom Borovskim (1817–1902), s katerim sta ostala prijatelja vse do smrti (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 37; Žigon, 1984, str. 79).
Leta 1845 je šel k vojakom, hitro napredoval in do leta 1854 postal nadporočnik. To leto je vojaško službo tudi zapustil in začel študirati slikarstvo na umetnostni akademiji v Benetkah, kjer je ostal do leta 1857. Med študijem je spoznal številne slikarje, med drugimi nemškega slikarja Anselma Feuerbacha (1829–1880) (Žigon, 2013; Steska, 1910, str. 10). Preživljal se je z risanjem modelov za livarno bronastih umetnoobrtnih izdelkov švedskega podjetnika T. E. Hasselquista (Žigon, 2013; Mesesnel in Žigon, 1986, str. 40–41; Žigon, 1984, str. 79).
Po vrnitvi iz Benetk se je 28. maja 1858 poročil s hčerko mesarja in posestnika iz Ljubljane, Nežico Sernec (1828–ok. 1884). Imela sta tri otroke, Nežico (1859–1860), Josipino (1860–ok. 1925) in Alojzija (1862–1864). Urejeno družinsko življenje je prekinila vrsta družinskih tragedij. Prva hči Nežica je umrla kmalu po rojstvu, najmlajši in edini sin Alojzij pa je v nesreči dobil hude opekline, ki so bile zanj usodne. Po tej nesreči se je od žalosti duševno zlomila še Wolfova žena (Koršič, 2013; Steska, 1910, str. 11, 42–44; Mesesnel in Žigon, 1986, str. 46–47).
Slikar se je zakopal v delo, a pravega zaslužka nikoli ni dočakal. Umrl je na poti k stavbarju, s katerim naj bi se dogovoril za zidarske odre za njegovo zadnje naročilo, poslikavo v avli v Kranjskem deželnem muzeju, zdaj Narodnem muzeju Slovenije. Naročila mu žalni bilo dano uresničiti. Delno sta menda njegovim zasnovam sledila njegova učenca Janez in Jurij Šubic, ki sta za njim prevzela naročilo (Mesesnel in Žigon, 1986; Žigon, 1984, str. 79).
V slikarstvu 19. stoletja se je v evropski sakralni umetnosti izoblikovala smer, ki je sledila lepoti življenja in narave, kot odklon od akademsko prečiščenega neoklasicizma (Steska, 1910, str. 5–6). Poglabljanje v literarne teme, poezijo in duhovnost jim je pomagalo snovati lasten umetniški izraz. Krog nemško govorečih slikarjev, ki so živeli v Rimu, zdaj imenujemo nazarenci. [6] Njihova dela, kot je Schnorrova Biblija v slikah , so v sakralni umetnosti vse do danes izjemno vplivna ter so bila navdih za slike po vsej Evropi (Menaše, 1971, str. 1454). [7] Za njihovo slikarstvo so značilni ploskovitost, uporaba hladnejših barv in jasna risba (Žigon, 1982, str. 26–28).
Janezu Wolfu pripisujemo, da je v slovenski prostor prenesel pripovednost nazarenstva (Žigon, 1982, str. 26–28; Steska, 1910, str. 6). Ponotranjil je njihovo umetnostno filozofijo in razvil svojstven slog, ki je odražal njegovo življenje. V primerjavi z nazarenci je v značilnih poudarjeno figuralnih kompozicijah zanikal nazarensko ploskovitost in dodajal več plastičnosti. Uporabljal je toplejše barvne tone in klasična arhitekturna ozadja. To lahko pripišemo njegovemu tesnemu stiku z beneško umetnostjo (Žigon, 1982, str. 26–28; Pucelj, 2018, str. 605). [8]
Vse življenje se je ukvarjal s sakralnimi motivi. Znan je predvsem po večjih cerkvenih poslikavah. Zaradi maloštevilnih novogradenj je s figuralnimi prizori in dekorativnimi pasovi večinoma dopolnjeval že obstoječe poslikave, pri tem pa je spretno umeščal kompozicije v arhitekturo ter jih slogovno skladno zbližal s starejšimi deli (Žigon, 1982, str. 26–28). [9] Njegove figure so bolj žive in kljub rahli idealizaciji kažejo individualne osebnosti.
V obdobjih, ko vreme ni dopuščalo slikanja na svež omet, zlasti pozimi, je izdeloval tabelne slike v oljni tehniki. Tako kot poslikave so tudi ta naročila ostajala v cerkvenem krogu. Slikal je za naročnike po vsem slovenskem ozemlju. Izvedel je številna dela, žal pa se jih je malo ohranilo ali so v slabšem stanju. Zasnove zanje je sproti uničeval, ohranilo se je le nekaj skic (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 64–65).
Ob rednem delu po naročilu je v atelje sprejemal tudi učence, ki jim je bil mentor in vzor. Učil jih je slikarskih veščin, delali so tudi kot njegovi pomočniki, običajno dekorativne poslikave (Pucelj, 2018, str. 608). Med drugim jih je izuril v tehniki freske (it. al fresco ). Spodbujal jih je pri pridobivanju akademske izobrazbe in z njimi ostajal v stikih. Med njegove znamenitejše učence štejemo Janeza (1850–1889) in Jurija Šubica (1855–1890), Simona Ogrina (1851–1930), Ludvika Grilca (1851–1910), Antona Jebačina (1850–1927), Miroslava Tomca (1850–1894) in Antona Ažbeta (1862–1905) (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 48–63, Pucelj, 2018, str. 603).
Pripravila: Maruša Erpič
Narodna galerija - Odstiranja: Janez Wolf (1825–1884)
[1] Zapis imena v drugih dokumentih tudi Pajer, Payer (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 36). [2] Takrat Leskovec pri Krškem št. 64, hiša, ki je med 2. svetovno vojno pogorela (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 36). [3] Hči Martina Pajerja in Marije Novak iz Leskovca pri Krškem (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 36). [4] Sodeloval je pri regulaciji Save (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 36). [5] Najverjetneje je ravno leta 1840, ko leto dni ni bil vpisan v šolo, pobegnil in se po novomeški okolici potepal z Romi. Po vrnitvi domov je nadaljeval šolanje (Mesesnel in Žigon, 1986, str. 36). [6] Uradno so nosili ime Bratovščina sv. Luke (Menaše, 1971, str. 1454). [7] Predstavniki so Johann Friedrich Overbeck (1789–1869), Ludwig Vogel (1788–1879), Peter von Cornelius (1786–1867), Friedrich Wilhelm Schadow (1789–1862), Philipp Veit (1793–1877), Julius Schnorr von Carolsfeld (1794–1872), kasneje še Joseph Ritter von Führich (1800–1876) (Steska, 1910). [8] Na Wolfove kompozicije sta vplivala predvsem Tizian in Veronese (Žigon, 1982, str. 26). [9] Značilno bolj nazarenski sta poslikavi cerkva na Vrhniki (1867) in v Ribnici (1880), kjer mu svojega dela ni bilo treba prilagajati že obstoječim baročnim kompozicijam in interierju. Tu so razmerja med arhitekturo in poslikavo drugačna in gre za izrazitejšo ploskovitost, ki v kombinaciji z ornamentiko slikane prizore umešča v zamejena stenska polja, ki so zdaj bolj ločena tudi po vsebini (Žigon, 1982, 26–28, Pucelj, 2018, str. 601–624).
Viri in literatura:
Anderlič, Jože, Marijan Zadnikar (1986). Lepote slovenskih cerkva . Koper: Ognjišče, str. 259. Koršič, Verena (2013). Wolf, Janez (1825–1884). Slovenska biografija . Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Pridobljeno na https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi845581/ Menaše, Luc (1971). Evropski umetnostnozgodovinski leksikon: bibliografski, biografski, ikonografski, kronološki, realni, terminološki in topografski priročnik likovne umetnosti Zahoda v 9000 geslih . Ljubljana: Mladinska knjiga. Mesesnel, France, Žigon, Andreja, Lipovec, Albina (1986). Slikar Janez Wolf. Zbornik za umetnostno zgodovino (Nova vrsta), št. 22, str. 16–121. Ljubljana: Slovensko umetnostnozgodovinsko društvo. Pridobljeno na: http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-LL2290GA Neznani (1883). G. Janez Wolf. Ljubljanski zvon , letnik 3, št. 8, str. 478. Pridobljeno na http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-8T2CLPSE Prelovšek, Damjan (1973). Predavanje Alojza Šubica o slikarju Janezu Wolfu. Loški razgledi , letnik 20, št. 1. Pridobljeno na http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-G0DQRE4F Pucelj, Ana (2018). Stensko slikarstvo v župnijski cerkvi sv. Štefana v Ribnici na Dolenjskem. Kronika (Ljubljana), letnik 66, št. 3, str. 601–624. Pridobljeno na http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-CN8IXK3O Sedej, Ivan (1996). Sto najlepših cerkva na Slovenskem . Ljubljana: Prešernova družba. Steska, Viktor (1910). Slikar Janez Wolf (1825–1884) . Ljubljana: Katoliško tiskovno društvo. Pridobljeno na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-JFMR0FET Žigon, Andreja (1979). Stensko slikarstvo poznega 19. stoletja na Slovenskem. Zbornik za umetnostno zgodovino (Nova vrsta), n.v. 14/15, str. 243-248, LXI-LXVI. Pridobljeno na http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-5AB743T8 Žigon, Andreja (1982). Cerkveno stensko slikarstvo poznega 19. stoletja na Slovenskem . Celje: Mohorjeva družba. Žigon, Andreja (1984). Janez Wolf, 1825–1884, ob stoletnici smrti. Zbornik za umetnostno zgodovino (Nova vrsta), letnik 20, str. 77–84, priloga str. XLIII-LVI. Pridobljeno na http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-AH3ZOCKL Žigon, Andreja (2013). Wolf, Janez (1825–1884). Slovenska biografija . Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Znanstvenoraziskovalni center SAZU. Pridobljeno na https://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi845581/ Fotografije: Mateja Gačnik Miklavž Fotografija: Rojstna hiša Janeza Wolfa (1825–1884). 19??. Vir fotografije: Digitalna knjižnica Slovenije – dLib.si. Pridobljeno s https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:IMG-3JIE8ME2