Kaj narediš, ko ti država ne dovoli, da bi otroku dal ime, ki mu ga želiš dati? Se vdaš? Jo tožiš? Se odseliš v drugo državo? Se angažiraš za spremembo zakonodaje? Čakaš na boljše čase?
KWH je primer, ki izhaja iz resnične situacije otroka, ki mu starši želijo dati ime, za katero so prepričani, da mu bo dobra popotnica in spremljava v življenju. Niti v sanjah si ne predstavljajo, do kakšnih bizarnih zapletov jih bodo pripeljale birokracije treh držav, v katerih je KWH registriran kot državljan. V Nemčiji, ki se ima za pravno državo par excellence, administrativni aparat, dodobra prežet s ščitenjem nacionalnega narativa, izigrava lastno pravo in staršem ne dovoli, da bi otroka poimenovali, kot želijo. »Če menite, da delamo proti zakonu, nas tožite!« Na Hrvaškem pomotoma spremenijo ime napačni osebi. V Sloveniji posamezniku spremenijo ime proti njegovi volji.
Motivi državne samovolje so različni in elastični. Performans KWH je vpogled v različne strategije umetniške in državljanske nepokorščine ter v pretanjene taktike, ki s spoznavanjem administrativnega aparata pripeljejo do končnega cilja. V primeru KWH je to ime, ki so ga otroku želeli dodeliti starši. Kar jim je na koncu tudi uspelo.
Avtorja eseja: Janez Janša in Kerstin Wagner; Svetovalka: Simona Semenič; Izvajajo: Janez Janša in Klemen Kovačič; Kurator cikla: Boštjan Narat; Produkcija: Janja Buzečan, Neža Vengust; Odnosi z javnostjo: Mojca Podlesek (Cukrarna) in Jernej Škof (SMG); Lektura: Mateja Dermelj; Vodja predstave: Liam Hlede; Tehnična produkcija: Ekipa Cukrarne. Produkcija: Cukrarna / MGML in Slovensko mladinsko gledališče.