Diskusije na znanstvenih konferencah niso posebej zanimiv material za dramsko besedilo, še posebej, kadar so končne misli in izsledki predvidljivi ali celo vnaprej znani. Ivan Viripajev v Iranski konferenci (2017) sooči na znanstveni konferenci Univerze v Københavnu razpravljavce različnih provenienc: profesorja mednarodnih odnosov, družbenega aktivista, teologa, novinarko, predsednico dobrodelne organizacije in premierjevo ženo, duhovnika, upokojenega dirigenta ter iransko dobitnico Nobelove nagrade za literaturo.
Dogodek poteka v standardnih okvirih, a posamezni prispevki se vedno bolj odmikajo od izhodišča, postajajo subjektivni, in namesto da bi z znanstveno metodologijo razpravljali o iranski problematiki, se vedno bolj banalni, anekdotični in ezoterični konferenčni govori spreminjajo v absurdno farso. Premislek o razlikah med verskim tradicionalizom in humanističnim racionalizmom, v luči obravnavane teme, postaja vse bolj, kot pravi eden izmed udeležencev, spopad med Alahom in Coca-Colo.
»V trenutku sedanjosti, v katerem smo priča, da sta človek in človekova pravica v večini sveta spregledana, prioritetni pa sila in oblast. Ko je mižanje civilistov na Zahodu potolaženo z begom v verski tradicionalizem ali ciničnost humanističnega racionalizma. Ko je podedovana kulturna prtljaga izgovor za ksenofobijo, rasizem, nacionalizem in neokusno superiornost belega človeka. Takrat začne Viripajev brez veliko besed vzbujati občutek krivde,« zapiše režiserka Nina Rajić Kranjac.
Ivan Viripajev, dramatik in režiser, živi v Varšavi, kamor se je umaknil pred režimom Ruske federacije, njegove igre uprizarjajo od ZDA do Južne Koreje. Njegovo delo je slovenskemu občinstvu dobro znano, z dramo Iranska konferenca pa se prvič pojavlja na odru SNG Drama Ljubljana.