Enigma fotografske podobe
Temeljni Pivkov duhovni pristop, ki se posledično odraža v značilni izmuzljivosti njegove fotografije – predvsem tudi v tehnični izvedbi z nadzorovanim razlivanjem rjavkasto obarvane emulzije – očitno več ne prenese samo temnice, temveč sili avtorja v razvijanje in oblikovanje pozitiva pod jarko, tudi povsem naravno svetlobo. Tu, v tem trenutku, se osmišlja Pivkov likovni talent, tisti naravni in (seveda med študijem) privzgojeni smisel za slikanje, bolje: odslikavo … česa? Narave prav gotovo, dogajanja v njej s posebnim razkrivanjem miselnih razsežnosti, enigmatičnosti reda in nereda stvari v njihovi pojavnosti in sublimiranosti hkrati, redkega obraznega naličja, kot zadnje, toda kultne vrednosti fotografije (po Walterju Benjaminu), nadrealnih permutacij oziroma obrnjenih in alogičnih osmišljanj v kolažni ali fotogramu podobni preobleki.
Fotografija je torej inscenacija realnosti (Roland Barthes), poučuje pa nas tudi o nezavednem gledanja, tako kot nas psihoanaliza poučuje o nezavednem naših nagonov (Walter Benjamin) … Ob vsej dosedanji fotografiji in esteticizmu, od pregledne razstave v Mestni galeriji leta 2003 do danes, v Pivkovi fotografiji prihaja kot iz nekega, do sedaj neprepoznavnega ozadja do izraza vzpostavitev (duhovne) zveze z animalizmom, animaličnostjo. Ta zveza je v njegovi fotografiji sicer lahko zelo intimna, nebogljena, ko si išče vzporedne poti z glavno razpoznavo, lahko pa jo odkrivamo tudi kot samodejni odmev na s krutostjo in sadizmom obremenjen današnjik.
Ali je Pivkov skoraj mistični animalizem vsaj na videz soočljiv z definicijo v knjigi Georga Orwella Živalska farma, kjer ima ta literarna alegorija politične konotacije? Tudi s prvo iz tamkajšnjih sedmih zapovedi: vsak, ki hodi po dveh nogah, je sovražnik.
Herman Pivk nas vedno znova preseneča kot umetnik s svojo inovativno mistiko v fotografski podobi.
Kustos: Aleksander Bassin
Razstavo smo pripravili v sodelovanju z Društvom likovnih umetnikov Ljubljana.