Umetnica Helena Tahir je na razstavi v središče pozornosti postavila figure otrok v različnih situacijah, ko se lebdeči predmeti vrtinčijo okoli njih ter jih vlečejo v spiralo življenja. Njihovi pogledi nas iščejo in včasih v nas zrejo z začudenjem, drugič je zaznati v pogledu sledi strahu, kdaj melanholije, kdaj pa tudi odločnost mlade osebe, ki išče svoj prostor v tem norem svetu. Motivu otroških figur (v tehniki barvne risbe in grafike) se pridružujejo tudi črnobele risbe abstraktnih kompozicij; te stremijo k učinku prostorskih iluzij in prepletu večplastnih struktur. Grafike in risbe je v prostorski postavitvi povezala še s 3D objektom v frottage tehniki na tkanini. Instalacija z gibanjem in zvokom seže v prostor in čas, podobe pa stopijo v naš zaznavni horizont in našo domišljijo izpodbudijo, da jih dojamemo z intencionalnim aktom. Njene podobe sodijo med tiste, ki presegajo realnost.
Besedilo: Vesna Teržan
Foto: Tomaž Grdin, arhiv GBJ