Prav pripovedni baleti, koreografirani po književnih klasikah, so postali zaščitni znak Lea Mujića. Ta je postopoma in zelo uspešno zgradil prepoznaven koreografski slog, ki je naletel na izjemen odziv občinstva. S svojimi baleti, kot so Ana Karenina, Gospoda Glembajevi, Prevzetnost in pristranost, Veliki Gatsby, Nevarna razmerja ter Sen kresne noči, se je uveljavil kot eden najprivlačnejših koreografov. Njegov koreografski rokopis je odlično razmerje med razumljivostjo samega dela, impresivno vidno podobo in prikazom virtuoznosti plesalcev.
Čeprav je izpostaviti katero koli kanonsko delo nehvaležna naloga, je Hamlet nedvomno delo, ki že stoletja navdihuje umetnike najrazličnejših profilov, tako zaradi svoje večplastnosti in raznolikih dramaturških razsežnosti kot tudi filozofskih vprašanj. Mujić je v enem od intervjujev povedal, da kanonskih del, ki jih »baletizira«, ne želi interpretirati, temveč ga najprej zanima, zakaj je neko delo postalo klasika in zakaj nas nagovarja še danes. Hkrati pa se zaveda, da že sam prenos literarnega dela v povsem drug medij pomeni spremembo, ki pogosto prinaša povezave s sedanjostjo. Današnji čas, ki po Mujiću Hamletovo »biti ali ne biti« spreminja v »biti za vsako ceno«, je namreč intenzivno zaznamovan s privlačnimi vizualnimi prvinami in številnimi »instagram« trenutki, ki trajanje naše pozornost zmanjšujejo na minimum. V tem smislu je morda prav prenos umetniškega dela v drug medij tisti korak, ki bo pritegnil pozornost in dobro znani klasiki prinesel novo življenje ter novo občinstvo.