Grda polsestra ( Den stygge stesøsteren , Norveška, Poljska, Danska, Švedska, 2025, 109 min.)
V pravljičnem kraljestvu, kjer je lepota krut posel, je Elvira pripravljena storiti vse, da bi zasenčila svojo očarljivo polsestro in osvojila prinčevo srce. Nagrada za najboljši film na festivalu v Sitgesu.
Režija: Emilie Blichfeldt
Scenarij: Emilie Blichfeldt
Fotografija: Marcel Zyskind
Glasba: John Erik Kaada, Vilde Tuv
Montaža: Olivia Neergaard-Holm
Igrajo: Lea Myren (Elvira), Ane Dahl Torp (Rebekka), Thea Sofie Loch Naess (Agnes), Flo Fagerli (Alma), Isac Calmroth (princ Julian), Malte Gårdinger (Isak), Ralph Carlsson (Otto), Isac Aspberg (poznavalec), Albin Weidenbladh (vsejed), Oksana Czerkasyna (kuharica), Katarzyna Herman (gospa Vanja)
Produkcija: Mer Film (Norveška), Lava Films (Poljska), Zentropa International Sweden (Švedska), Motor (Danska), Film i Väst (Švedska)
Festivali, nagrade: Sitges 2025: nagrada za najboljši film uradnega tekmovalnega programa; Neuchâtel 2025 (Festival fantastičnega filma): nagrada srebrni méliès za najboljši evropski fantazijski celovečerec; nagrade Amanda 2025 (Norveška filmska akademija): nagrada amanda za najboljšega debitanta (Lea Myren), nagrada amanda za najboljšo masko (Anne Catherine Sauerberg); Boston 2025 (Festival »underground« filma): nagrada za najboljši celovečerni film; Sundance 2025; Berlin 2025; Lyon 2025; Bruselj 2025; Moskva 2025; Rio de Janeiro 2025
Distribucija: Cinemania Group
Odziv občinstva: osupljivo množičen odziv, povečini naklonjen
Odziv kritike: dobre ocene
Žanr: družbena satira
Zanimivosti
V trenutku, ko zagledamo naslov filma Grda polsestra in dojamemo, da ga je avtorica Emilie Blichfeldt dejansko umestila v pravljični kontekst, se nemudoma zavemo tudi silovite provokativnosti njenega projekta. Očitno namreč postane, da je glede na konvencionalno pravljično zasnovo, kakršno recimo poznamo pri Pepelki , kjer v središču zgodbe nastopa »dobro« dekle oziroma mlada ženska, medtem ko je polsestra povsem marginalna figura, nekakšna karikatura »zle« osebe, avtorica izvedla neke vrste salto mortale , saj je običajno perspektivo obrnila na glavo: v središče zgodbe je odločno in brezkompromisno postavila tisto drugo, »nelepo«, »nedobro« in »neprijazno« dekle. S tem pa je dala vsem, tako kritikom kot občinstvu, jasno vedeti, da se bo sama spraševala po tistem, kar drugi zamolčijo ali povsem zavestno zanemarijo: kakšne oznake lepi družba na mlade in manj mlade ženske, po kakšnih kriterijih jih razvršča ter, nenazadnje, s čim opravičuje njihovo kaznovanje. Tako se v njenih rokah pravljična snov prelevi v ostro družbeno kritiko, v kritični premislek o tem, ali ženske za »čarovnice« proglasijo že zgolj zaradi tega, ker se nočejo podrediti kriterijem konvencionalne lepote.
Zgodba
Naivna in nerodna Elvira se pripravlja na kraljevski ples, kjer se bo s svojo očarljivo polsestro potegovala za naklonjenost čednega princa. Pod materinim nadzorom se podvrže plesnim uram, primitivnim lepotnim posegom in še veliko veliko hujšim stvarem – toda njena preobrazba v labodko ima uničujoče (in odvratne) posledice …