Na bližnji strateški točki ob robu Loške doline je stala že rimska postojanka. Gospodje Snežniški se prvič omenjajo v 13. stoletju. Grad je bil v poznejših stoletjih v lasti uglednih kranjskih plemiških družin Lamberg, Scheyer, Raumschissl, Eggenberg, Auersperg (Turjaških) in Lichtenberg; v 17. stoletju je bil pomembno upravno središče tega dela Notranjske. Prvotna utrjena postojanka je s pozidavami dobila renesančne in baročne stavbne prvine, lepo so še vidni ohranjeni tramovni stropi. Sedanjo podobo s predzidjem in stolpi je grad dobil v drugi polovici 19. stoletja, potem ko ga je skupaj z obsežnimi gozdovi leta 1853 kupila in kot poletno in lovsko rezidenco temeljito obnovila nemška družina saških knezov Schönburg-Waldenburg. Leta 1867 je knez Jurij postal pokrovitelj prve kranjske slovenske gozdarske šole. S parno žago so spodbudili začetek lesne industrije v dolini, odstrel redkih živali v gozdovih pa je bil prepovedan. Do konca 2. svetovne vojne je vzorno vodeno posestvo (zadnji oskrbnik Leon Schauta je preprečil uničenje gradu) nudilo zaslužek številnim domačinom.
Grad Snežnik je bil po skrbni obnovi leta 2008 odprt za javnost kot muzej bivanjske kulture.