Razstava predstavlja zaokrožen cikel notranjih transformacij in osvobajanj skozi surovost, cikličnost in golost narave. Tako kot se narava znova in znova spreminja z letnimi časi, tako tudi slike predstavljajo odsev avtoričine gole notranjosti danega trenutka in nenehno transformacijo skozi čas. Pri tem gre za minljivost trenutka ujetega v brezčasnost.
Avtorica razstave se z akvareli se ljubiteljsko, zadnje čase pa tudi sama pripravlja barve iz naravnih pigmentov (kamnin, mineralov, tal) ter povezuje znanost in umetnost kot poklicna geologinja.