Prevladujoča tema filmov Marte Rodríguez in Jorgeja Silve je stoletja dolgo zatiranje kmetov in staroselskih ljudstev v Kolumbiji ter njihov enako dolg upor. Medtem ko so njuni zgodnji filmi analizirali te razmere z uporabo besednjaka, ki ga preveva marksizem, pa je staroselska kozmogonija postajala vse bolj vplivna v njunem kasnejšem delu. Rezultat tega procesa razjasnitve, ki bi bil nezamisljiv brez kritičnega sodelovanja staroselskih kmetov iz Coconuca, je Glas naše zemlje, spomin in prihodnost , katerega podobe ne delujejo več kot utemeljevalni dokaz za pričevanja očividcev, pač pa ustvarjajo trdno stkan sistem znakov: brazd v pokrajini, hrbtov živali, gest spomenikov, mitov, mask ljudi in diha, ki oživi glasbene inštrumente. »Naša kinematografija mora biti tudi lepa, karseda lepa,« je pripomnil Jorge Silva o Glasu naše zemlje , ko je bil film prvič prikazan na Forumu leta 1982. Ta digitalna restavracija je poklon pomembnemu delu latinskoameriške politične kinematografije, ki staroselske kulture ne postavlja v romantično nasprotje z modernostjo, pač pa v njej prepoznava estetiko upora.