Šest fotografskih serij, narejenih poleti 2003 v Seattlu, predstavlja arhitekturne motive v manjših serijah 3-4 slik. Nočni sceneriji so zmeraj brez ljudi, čeprav ustvarjeni od ljudi. Reducirani svetlobni pogoji potrebujejo dolgoročno osvetljevanje in zahtevajo posebne pogoje. Medtem ko eksterni viri svetlobe in premikajoči se objekti predstavljajo nepredvidljive moteče elemente, omogoča ta tehnika istočasno odslikovanje svetlobnih/barvnih efektov, ki so človeškemu očesu skriti in, ki dajejo vtis digitalne dodelave. Za razliko od posameznih slik, je motiv predstavljen v slikovnih nizih, ki ustrezajo zaporedju počasnega gibanja okoli oz. približevanja do motiva in ponazarjajo dolgotrajnost postopka fizične prisvojitve motiva – iskanja objekta, izbora zornega kota, opazovanja okolja. Koncentracija na motiv in njegovo okolico, ki je lahko pogojena na kraj, predstavlja cilj in tudi tveganje je časovno intenziven, kontemplativen proces. Sledi cilju, upodobiti edinstvenost motiva na najbolj avtentičen način. Tako rekoč “žanrska slika”, ki je bila na tem mestu in v tem času subjektivno zaznana in, ki vsebuje “tišino” kot nosilni element. Subjektivna selekcija motiva, v povezavi s tehničnimi spretnostmi, dopušča na ta način uprizoriti tudi na prvi pogled neopazne objekte, ki ležijo izven običajnih, estetskih meril.