Zakaj človekovo zavedanje lastne smrtnosti tako bistveno določa starogrško začetno določitev filozofije, tako v ontološkem kot v etičnem vidiku?
Kako je odnos do smrti kot izvorni vzgib filozofske težnje k védenju in srečnemu življenju opredeljen v Platonovih dialogih in v sklopu Aristotelove metafizike ter kasneje v helenistični in latinski filozofiji (epikurejske in stoiške šole) ter navsezadnje v novoplatonizmu od Plotina naprej?
Ilustracija, Luca Giordano (1634 – 1705): Filozof premišljuje ob lobanji