Pravijo, da so memi jezik oglaševanja. Pa kaj? Smetnjak nima težav z razigrano lahkotnostjo. Ni ti treba biti potrt, da bi se ukvarjal s politiko, pravi Foucault, četudi je stvar, proti kateri se boriš, neznosna. Vendar ne gre za to, da smo soočeni z odvratnim (pač pa s povprečnim), pa tudi ne borimo se proti temu (gre za trike, ne konflikte). Smetnjakovi memi ne obsojajo; premešajo obrabljena binarna nasprotja. Premešati pomeni narediti zapleteno, napolniti s pomeni, stkati mrežo povezav. Mešanje je gibanje shizofrenije, a tudi kapitalističnega trga, ki neprestano prekinja kontinuiteto vsake tradicije. Ko gre za kulturo, je trg argument naših vestnih desničarjev, toda mar ne gre prej za dimno zaveso za še več paranoidnih folklorizmov? Tudi levičarsko pravičništvo, ki noče sklepati kompromisov s komercialnim, nam ne ustreza – dolgočasno je. Raje zabavamo, zavajamo, prodajamo. V tem duhu Smetnjakova razstava dostavi svoje meme v vseh možnih komercialnih formatih in jih da na prodaj. Vse mora proč, vpijemo, četudi le za trenutek!