Peter Gulič
Ko arhitektura postane vrednota
Arhitekturna fotografija je tudi pri nas dobila nekaj zanimivih predstavnikov, ki to področje obravnavajo na izrazito avtorski način in z individualizmom; ta upošteva izrazitejše likovne tokove v novejši fotografiji, hkrati pa ob tem prihajajo do izraza posameznikova stališča. Če nekoliko pozorneje pogledamo to kategorijo fotografije, prepoznamo v njej tako specifičnost te usmeritve, kot tudi niz plasti, ki jo postavljajo na področje, kjer se srečuje z ostalimi zvrstmi, med njimi naj omenimo zlasti klasično dokumentarno fotografijo; mnogokrat pa jo lahko umestimo v bližino neo-avantgardnega eksperimentalizma, pa tudi povsem komercialne fotografije. In čeprav bi naj arhitekturna fotografija v ožjem smislu veljala za povsem namensko, »uporabno«, nam mnoga dela ambiciozno predstavljajo tudi njene druge razsežnosti. Poleg lastne slogovne poetičnosti, ki jo uspešno razvijajo nekateri avtorji, velja omeniti vsaj še socialne poudarke, ki jih lahko prepoznamo pri nekaterih med njimi, oziroma v njihovih delih. Med vsemi likovnimi disciplinami je namreč prav arhitektura najbolj družbeno izpostavljena. S tem, ko neposredno oblikuje javne prostore, v katerih se gibamo, prevzema tudi odgovornost za oblikovanje značaja nekega obdobja in njegove družbe. To nalogo lahko opravi na veliko načinov, tako izjemno dobrih, kot tudi takšnih, ki niso nikomur v ponos. Če včasih ne dojamemo teže, ki jo nosi arhitektura, lahko vzamemo za primer srečanja s starejšimi deli, ki nam najbolj neposredno oblikujejo naše materialno srečanje s preteklostjo in nas bolj kot karkoli drugega popeljejo v svoj čas in njegove posebnosti.
Pri fotografijah Branka Cvetkoviča najdemo številne momente, ki nam govorijo o tem, da je njegovo dojemanje arhitekture izrazito večplastno in da skozi svoje posnetke gradi stališča, ki jih lahko argumentiramo v čistem likovnem kontekstu, poleg tega pa v njih najdemo izhodišča, ki tem delom dajejo še značaj družbenega, lahko bi rekli socialne komunikacije, ki ji ne manjka tudi kritičnosti, pa čeprav ta ni vedno neposredno prepoznavna. A če poskušamo najprej na kratko definirati slogovna izhodišča, ki označujejo njegov odnos do fotografije, lahko takoj ugotovimo, da se srečujemo s širino, ki je ne moremo le enopomensko postaviti v katero od znanih smeri. S tega stališča gre za avtorja, ki mu je blizu uveljavljanje različnih slogovnih poudarkov, ki se srečujejo v enem delu ali zaključeni seriji. V njegovih delih najdemo likovne tendence, ki so se razvile med avantgardnimi gibanji v prvih desetletjih dvajsetega stoletja; predvsem velja tu omeniti konstruktivizem, v novejših fotografijah še nadrealizem, hkrati pa se srečujemo s težnjo po objektivnem realizmu. Seveda gre za povsem različne pristope, vendar ti dobivajo v teh delih vrednost, ki presega konvencionalne slogovne opredelitve, katerih prisotnost najdemo predvsem v obliki fragmentarnih poudarkov – namesto njih, pa tudi z njimi pa nastaja izrazito avtorska likovna govorica.
Cvetkovič je izjemno občutljiv za socialni značaj, ki ga nosi posamezna arhitektura. V njej prepoznava tako humanistično poslanstvo, ki plemeniti naš vsakdanjik, kakor tudi pridobitniško dejavnost, katere osnovni namen je le pridobivanje dobička. Zato skrbno izbira zgradbe, ki jih fotografira, odkriva njihovo vrednost in pomen. Prav na tej razstavi je z različnimi tehničnimi pristopi, ki so nadgrajeni z raznimi likovnimi koncepti, ponazorjeno, kaj je v arhitekturi tisto, kar velja poudariti. Jo pustiti čisto, kot recimo Narodno in univerzitetno knjižnico, jo preoblikovati in iskati nove momente, in sicer takšne, ki lahko nadgrajujejo domiselno osiromašeno gradbeništvo trgovskih središč, ali pa se zavzeti za objektivno predstavitev pozabljenih arhitekturnih biserov, ki ležijo po naših mestih? Prav v takšnih vprašanjih, ki izhajajo iz Cvetkovičeve fotografije, lahko najdemo niz plasti, ki ta dela postavljajo med najzanimivejša v novejši arhitekturni fotografiji pri nas.
Boris Gorupič
Seznam razstavljenih del
Tehnični podatki: Originali so diaposnetki formata 4x5 inčev, 13x18 in 8x10 inčev. Posneti so z aparatom Sinar P2 ter lečami Rodenstock in Schneider. Razstavljena dela so kromogenski barvni odtisi, odtisnjeni z enajstcentimetrskim, belim robom okoli slike in kaširani na dibond ploščo.
SILOS ZALOG 2005, 150x202 cm
KONZORCIJ 2003, 202x150 cm
KOZOLEC, BAVARSKI DVOR 2003, 202x150 cm
METALKA 2004, 202x150 cm
SCT, I južna stran 2004, 150x202 cm
SCT, II severna stran 2004, 150x202 cm
MALI NEBOTIČNIK, 150x202 cm
MEKSIKA, I dvorišče 2005, 182x150 cm
MEKSIKA, II vhodna fasada 2005, 182x150 cm
GOSPODARSKO RAZSTAVIŠČE 2004, 202x150 cm
DELAVNICA AKRAPOVIČ 2003, 202x150 cm
DM II 2004, 202x150 cm
NUK 2003, 260x150 cm
BERNARDIN 2004, 202x150 cm
CUKRARNA, II v mraku 2004, 202x150 cm
ROG 2004, 202x150 cm
SILOS NA KAJUHOVI 2004, 150x202 cm
TOPLARNA 2005, 202x150 cm
SILOS ŽITO 2004, 202x150 cm
RUTAR 2004, 202x150 cm
KOLOSEJ 2004, 202x150 cm
PIVOVARNA UNION, II 2001, 182x150 cm
FILHARMONIJA 2004, 150x202 cm
BOLŠJAK, CANKARJEVO NABREŽJE 2004, 202x150 cm
Avtor razstave
Branko Cvetkovič
Oblikovanje razstave, vabila in monografije
Sašo Urukalo
Koordinacija razstave
Marja Lorenčak, Narodna galerija
Tehnična organizacija postavitve razstave
Jože Raspet, Narodna galerija
Sponozorji razstave
Mestna občina Ljubljana, Oddelek za kulturo in raziskovalno dejavnost
Narodna in univerzitetna knjižnica
Zavod za turizem Ljubljana
dm - drogerie markt
Energoplan d.d.
IZTR d.o.o, Ljubljana
STRLE SVETILA
DDC svetovanje inženiring, d.o.o.
FAKTOR BANKA, d.d.
HiFi ColorStudio d.o.o.
Gorenjski Tisk
Alenka Cvetkovič
11.–25. november 2005
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana