Dva tožilca ( Dva prokurora , Francija, Nizozemska, Nemčija, Romunija, Latvija, Litva, 2025, 118 min.)
Ukrajinski režiser Sergej Loznica (Krotko dekle, Donbas) nas odpelje na kafkovsko popotovanje v srce totalitarnega režima, prežeto z morečim vzdušjem neizbežnosti in posejano z avtorjevim značilnim grotesknim humorjem.
Režija: Sergej Loznica
Scenarij: Sergej Loznica (po literarni predlogi Georgija Demidova)
Fotografija: Oleg Mutu
Glasba: Christiaan Verbeek
Montaža: Danielius Kokanauskis
Igrajo: Aleksander Kuznecov (Kornev), Aleksandr Filippenko (Stepniak, Lesenonogi), Anatoli Beliy (Andrei Višinski), Andris Keiss (sodni sluga), Vytautas Kaniušonis (upravnik zapora), Lukas Petrauskas (mladi tožilec), Dmitrijus Denisiukas (nergaški Vasja)
Produkcija: SBS Films Productions (Francija), Atoms & Void (Nizozemska), LOOKS Film & TV Produktionen (Nemčija), Avanpost (Romunija), Studio Uljana Kim (Latvija), The Match Factory Productions (Nemčija), White Picture (Litva)
Festivali, nagrade: Valladolid 2025: nagrada FIPRESCI za najboljši film; Cannes 2025; Sydney 2025; Karlovi Vari 2025; Melbourne 2025; Sarajevo 2025; Toronto 2025; Busan 2025; Rio de Janeiro 2025; New York 2025; Hamptons 2025; Bangkok 2025; London 2025 (BFI); Dunaj 2025 (Viennalle); Adelajda 2025; Jeruzalem 2025; Varšava 2025; Montclaire 2025; El Gouna 2025
Distribucija: Fivia – Vojnik
Odziv občinstva: ne prav množičen, a zato presenetljivo naklonjen
Odziv kritike: izrazito naklonjen, na trenutke celo navdušen
Žanr: zgodovinska drama
Zanimivosti
Sergej Loznica se v svojih filmskih delih rad vrača v preteklost, še posebno, če gre za sovjetsko. Tako se je v preteklosti v zanj značilnem observacijskem slogu, ob katerem njegova dela dobijo skoraj dokumentarističen karakter, že večkrat lotil kritične razgradnje sovjetske represivne mašinerije. In od tega ne odstopi niti v svojem najnovejšem delu, celovečercu Dva tožilca . Sledeč delu Georgija Demidova, fizika in oporečnika, ki je preživel gulag, na priredbi katerega sloni zgodba filma, se znova vrne v čas stalinizma in prek lika idealističnega tožilca razkriva vso srhljivo sprijenost takratnega režima. A čeprav je tudi tokrat osnovni pristop podoben, saj poglavje iz zgodovine pretvori v politično srhljivko, pa se na ravni sloga izvrši temeljna sprememba – Loznica v podajanju zgodbe ni več dokumentarističen, pač pa izrazito dramatičen, hkrati pa se izogne tudi prikazovanju represije z neposrednim nasiljem – tej raje sledi skozi brutalnost birokratske papirologije, neskončnih postopkov in morja vedno istih pisarn.
Zgodba
Sovjetska zveza leta 1937. V skrbno varovanem zaporu vsak dan zažgejo na tisoče pisem domnevnih nasprotnikov režima, ki jih ti pošiljajo svojcem in Stalinu s prošnjo po pomilostitvi. Zaradi ene bežne odločitve pa eno pismo vendarle prispe na svoj naslov. Prejme ga mladi tožilec Kornev, ki se takoj odpravi v zapor, da bi spoznal pošiljatelja. Izkaže se, da je pismo poslal oslabeli možakar, ena od številnih žrtev skorumpiranih agentov Stalinove tajne policije NKVD. Kornev se kot zaprisežen boljševik zaveda, da obtožbe režima ne zdržijo pravne presoje. Njegovo iskanje pravice ga bo popeljalo vse do pisarne generalnega državnega tožilca v Moskvi.