Druga Nefretete je umetniška intervencija nemških umetnikov Nore Al-Badri in Jana Nikolaia Nellesa. Avgusta 2015 sta Al-Badrijeva in Nelles s pomočjo prilagojene naprave Kinect, ki sta jo skrivala pod šalom, skrivaj in brez dovoljenja muzeja skenirala glavo Nefretete v berlinskem Novem muzeju (Neues Museum) ter nato datoteke izročila anonimni skupini hekerjev, ki so jih obdelali in spremenili v visokokakovostno .stl datoteko, to pa so nato naredili dostopno kot torrent pod licenco Creative Commons. »Z uhajanjem podatkov kot delom te proti-zgodbe hočeva aktivirati artefakt, da bo navdihnil kritično vnovično presojo današnjih okoliščin in da bomo v Nemčiji presegli kolonialno pojmovanje lastnine,« sta izjavila umetnika.
Novembra 2015 sta umetnika s pomočjo Goethejevega inštituta prinesla nekaj 3D odtisov umetnine v Egipt in jih razstavila na OFF bienalu v Kairu. Dogodek je pomenil simbolno vrnitev ikoničnega kipa na mesto, kjer so ga pred sto leti izkopali in ukradli nemški arheologi. Projekt je po decembru 2015, ko je bil predstavljen na kongresu Chaos Communication v Hamburgu, postal del širše kulturne razprave. Zgodba, o kateri so poročali spletni mediji, kot so New Stateman , New York Times in Hyperallergic , je zastavila vprašanja o pojmovanju pripadnosti in lastnine predmetov drugih kultur, avtorskih pravicah in nadzoru nad uporabo zgodovinskih artefaktov. Doprsni kip Nefretete so našli v Akhetatenu (današnja Amarna) leta 1912 in ga prenesli v Nemčijo, kjer je pred drugo svetovno vojno postal del zbirke Novega muzeja. Čeprav si je Egipt želel vrnitev kipa, je Nemčija to vedno znova zavračala. Novi muzej je izdelal lasten visokokakovosten 3D optični zajem kipa za namene arhiviranja in ohranjanja ter ponudil tudi drago omejeno izdajo kopij, obiskovalcem pa kipa ni dovoljeno niti fotografirati.
Muzej umetnikov ni ovadil, češ da njuna kopija ni dovolj dobra, strokovnjaki za 3D tehnologijo pa so projekt razglasili za prevaro, češ da je kopija predobra, da bi jo lahko izdelali tako, kot navajata umetnika. Pri tem je paradoksalno dejstvo, da se je razprava od kraje izvirnika preusmerila k izvirnosti kopije.Glede na povedano je Druga Nefretete odmeven komentar o potencialu digitalnih tehnologij, kot je 3D skeniranje, za »reaktivacijo« umetnin, ki so zakopane v muzejskih zbirkah, s pomočjo omogočanja njihove javne dostopnosti: to je prizadevanje, ki ga je mogoče primerjati s prizadevanji drugih umetnikov, kot sta Oliver Laric in Moreshin Allahyari (ki je optično zajel in naredil javno dostopna umetniška dela, ki jih je uničila ISIS), in peščice muzejev, kot so Umetniški inštitut v Chicagu (Art Institute of Chicago), newyorški Metropolitanski muzej in londonski Britanski muzej, ki obiskovalce spodbujajo, naj skenirajo predmete iz njihovih zbirk.