Življenje ločene matere (Zinaida Šarko) se vrti okoli njenega najstniškega sina (Oleg Vladimirski). Po poletnih počitnicah, ki jih preživi pri očetu, se želi sin preseliti k njemu, a se ga mati z zlomljenim srcem trdno oklene. Podobno kot režiserkin samostojni celovečerni prvenec Bežna srečanja (1967) so tudi Dolga poslavljanja film o hrepenenju in osamljenosti, o ženskosti in materinskosti. Ti »provincionalni melodrami« predstavljata liričen diptih, v katerem avtorica s pretanjenim pogledom raziskuje odnose, filmsko vzdušje pa odzvanja intimne pokrajine svojih junakov. Zaradi »buržujskih« tendenc je bil film za skoraj dvajset let umaknjen od oči javnosti.