Na natečaj FX Vizije za fotografijo, kolaž, ilustracijo in strip je prispelo 47 prijav. Strokovna žirija v sestavi Neže Vengust, Anje Guid in Alje Pušič je opravila izbor del.
Izhodišče natečaja je bila pesem Alje Pušič, Uršljanke 2025.
Razstavljajo: Aneja Veber, Anja Podjed, Arne Zorman, Ema Cestnik, Ema Pfajfar, Iva Bednar, Jakob Štampe, Hamdo Keserović, Lara Lorenčič, Lea Pernek, Marija Radić, Mia Zaletel, Mia Topovšek, Pia Pečar, Sara Zorec in Živa Hozjan
BESEDA FX VIZIJAM Izhodišče natečaja FX Vizije 2026, namenjenega mladim ustvarjalcem, je bila pesem Alje Pušič neko dekle je nekoč reklo: ne znam graditi, ampak enkrat sem sanjala, da bom arhitektka . Pesem odpira teme odraščanja, oblikovanja identitete in želje po avtonomnem določanju lastne prihodnosti. Motiva gradnje in arhitekture je mogoče razumeti kot metaforo urejanja osebne ga sveta, hkrati pa tudi skozi univerzalno vprašanje, ki spremlja skoraj vsako odraščanje: »Kaj bom, ko bom velik/-a?«. Pesem nagovarja tako individualno izkušnjo, kot širši kolektivni trenutek mladostniške ne gotovosti in projekcij o prihodnosti. Lirski subjekt skozi otroške spomine, družinske odnose in prizore vsakdana po stopoma oblikuje lasten glas. Že zgodaj zaznava samoumevnost pravil in neenako razporeditev moči, zato prostor odmika in upora raje vzpostavlja v domišljiji, sanjavosti in notranjem umiku. Zaključna želja, da bi nekoč tudi sama »ustavila kroženje«, deluje kot jasna gesta prekinitve podedovanih vzorcev in iskanja lastne smeri. Likovni prispevki so nastali kot odziv mladih ustvarjalk in ustvarjalcev, ki pesem berejo skozi lastne izkušnje, senzibilnosti in vizualne jezike. Odpirajo teme odraščanja, spomina, družinskih razmerij, telesnosti, prihodnosti ter odnosa do prostora, v katerem posameznik oblikuje samega sebe. Razstava posledično ni enotna generacijska izjava. Odpira prostor za premislek o tem, kako mladi danes razumejo sebe, svoje okolje in možnosti, ki se pred njimi odpirajo. Predstavljena dela zajemajo širok razpon likovnih tehnik in postopkov, pri čemer medij pomembno določa način artikulacije posamezne ideje. Fotografski prispevki posegajo v intimo telesa, domačega prostora in krajine; skozi dokumentarni ali inscenirani pogled odpirajo teme spomina, ranljivosti, pripadnosti in prehoda v odraslost. Risbe se razpenjajo med natančnostjo arhitekturne risbe, fantastičnimi prizori ter ekspresivnimi podobami notranjih stanj. Risba je na razstavi zastopana najbolj raznoliko – od spretne ga oblikovanja podrobnosti do nagonskega ekspresionizma. Kolaži združujejo prevzete fragmente podob v nove kompozicije, kjer se stikajo notranji in zunanji prostori, resnične krajine ter domišljijski svetovi. Stripovski jezik vzpostavlja pripovedi o preobrazbah, strahovih in soočenjih, vizualna poezija pa besedo prevaja v podobo ter poudarja njeno ikonografsko in materialno razsežnost. Raznolikost pristopov kaže medij kot aktivno polje mišljenja, raziskovanja in oblikovanja po mena. Razstava nenazadnje priča o izostreni občutljivosti do sveta, v katerem je nastala. Zrcali svet, ki obdaja mlade in kako ga ti znajo misliti onkraj ustaljenih predstav. V delih se prepletajo negotovosti sedanjosti, pogum, humor, domišljija, predvsem pa vztrajna potreba po drugačnih možnostih. Prav zato razstava ni zgolj pregled ustvarjalnih odzivov na predlagano pesem, je ja sen odtis časa – trenutka, v katerem mladi skozi podobo iščejo jezik zase in za prihodnost, ki jo bodo soustvarjali. ( Neža Vengust )