Satpaukkišabewegen je manifest konkretne šahto-verbi-voko poezije, vzajemnega učinkovanja vizualne pesmi Josipa Stošića Ura, pajek in dež ter verzov oteženega napredovanja bewegen Clausa Bremerja, v katerega posežeta otološki nadzor Kafkovega »zvočnega brloga« in komorna šahtofonija Dejstvo 4 Ivana Volariča Fea.
Golo uho razširjamo kot obliko življenja, odprto za zaznavanje zvočnih dražljajev, izurjeno za poslušanje in obdelovanje ujetih informacij, uho, ki omogoča zvoku neprestano kroženje, signaliziranje in označevanje, in ki kljubuje tiraniji gospodovalnega očesa. Oslikovljene, oprostorjene in oklepljene besede so utelešene v celi vrsti šahto-instrumentalnih in multimedijskih različic, ki jih v gibanje poganja konkordanca večdelne šahtofonske partiture. Aleatorni zvočni prostor konstantnih kvantitet izzove igrivo gibanje šahtofonizacije skupnosti.
Šahto-kultura zajema šahtofonski instrumentarij bruitizma za sintetične oblike performansov in instalacij, katerih zvočne škatle in grafične partiture-šahtofonije oblikuje umetnik in performer Damir Bartol Indoš. Nastale so z razvijanjem zvočno-scenskih objektov iz »duhovno recikliranih postindustrijskih odpadkov«, ki potekal od poznih osemdesetih let prejšnjega stoletja naprej, uporabljajo pa se kot performativni aparati in zvočne skulpture v multimedijskih inscenacijah Hiše ekstremnega glasbenega gledališča avtorskega dvojca DB Indoš in Tanja Vrvilo.
Avtorja in performerja: Damir Bartol Indoš in Tanja Vrvilo
Video performans: Ivan Marušić Klif
Zvok: Jasmin Dasović
Nadzorni video: Maxime Weinmann