István Várdai, violončelo
Zoltán Fejérvári, klavir
Spored:
Zoltán Kodály, Sonatina za violončelo in klavir
Johannes Brahms, Sonata za violončelo in klavir v D-duru, op. 78 (prir. sonate za violino)
*
Johannes Brahms, Sonata za violončelo in klavir št. 2 v F-duru, op. 99
Leoš Janáček, Pravljica za violončelo in klavir
Dediča velike madžarske glasbene šole odločno korakata po stopinjah velikanov madžarske glasbene preteklosti in navdušujeta v izjemnem poustvarjalnem partnerstvu. István Várdai, umetniški vodja komornega orkestra Franza Liszta, prejemnik najprestižnejših lovorik (ARD v Münchnu, tekmovanje Čajkovski, glasbeno tekmovanje v Ženevi), je eden redkih izbrancev, ki igrajo na Stradivarijev violončelo iz leta 1673 – s katerim je nekoč navduševala legendarna Jacqueline de Pré. Svetovno slavo je dosegel tudi tehnično brezhibni, a hkrati neustavljivo muzikalni pianist Zoltán Fejérvári, zmagovalec mednarodnega pianističnega tekmovanja v Montrealu in štipendist imenitne fundacije Borletti-Buitoni. Privlačen program nagovarja z nekaterimi vrhunci v repertoarju violončela: medtem ko se Kodályjeva značilna madžarskost v Sonatini zgovorno spaja z Debussyjevim impresionizmom, Janáčkova češkost tudi v Pravljici ne taji skladateljeve globoke naklonjenosti bogati ruski kulturi; v objemu nacionalne note pa se bohoti v glasbeno prihodnost in človeško psiho pogledujoči pronicljivi klasicistični romantik Brahms, ki je prav v svojem komornem opusu uresničil vso prefinjenost elegantnega godala.