Dokumentarni film je portret uspešnega režiserja ter obenem osamljenega človeka. Vse, kar je znal in hotel, je bilo delati filme. V enaintridesetletni karieri je František Čap posnel dvaintrideset filmov, prejel prestižno nagrado na festivalu v Benetkah in osvojil grand prix na prvem festivalu v Cannesu. Bojeval se je z ideologijami, ki so ga nenehno dušile: najprej z nacizmom, nato s komunizmom. Ko se je že zdelo, da je v oazi miru, v Jugoslaviji, našel svoj mir, se je bil primoran bojevati z zavistjo, tercialnostjo in prikrito ksenofobijo Slovencev.