Dario Fo, Franca Rame
Režija: Tijana Zinajić
S pomočjo prevoda Bogomile Kravos prebesedile_i ustvarjalke_ci
Premiera: 26. 2. 2026
Predstave
sreda / 30. 9. / 19:30 / Zgornja dvorana / Nakup vstopnice
sobota / 3. 10. / 19:30 / Zgornja dvorana / Nakup vstopnice
Zasedba
Primož Bezjak
Ivan Godnič
Janja Majzelj
Maruša Oblak
Matej Recer
Katarina Stegnar
Romana Šalehar
Dario Varga
Matija Vastl
Miha Rajterič
Pianist
Ustvarjalci
Dramaturgija in priredba: Marko Bratuš
Scenografija: Darjan Mihajlović Cerar
Kostumografija: Matic Hrovat
Glasba: Sebastijan Duh
Koreografija: Lada Petrovski Ternovšek
Oblikovanje svetlobe: Igor Remeta
Oblikovanje zvoka: Marijan Sajovic
Svetovalka za jezik: Mateja Dermelj
Asistent scenografije: Gaber Repovž
Vodja predstave: Liam Hlede
Zahvaljujemo se svetovalki za loško narečje Jani Jocif.
Opis
Satiro, ki jo je Nobelov nagrajenec Dario Fo napisal s soavtorico Franco Rame, je Vatikan označil za bogokletno. Prikazuje delovanje Jezusa Kristusa, velikega rešenika človeštva, skozi pogled slehernika_ce, ki še dva tisoč let po njegovem vstajenju ni odrešen_a. Avtorska ekipa se je besedila, ki so ga prvotno uprizarjali_e kot monodramo, lotila kolektivno, hudomušno in s kančkom glasbe. Potujoča igralska družina Selitvenega Slovenskega mladinskega gledališča tako duhovite prizore iz Jezusovega življenja preigrava z vidika sedanjosti in z zavedanjem, v kaj vse se je njegov konstruktivni, a naivni optimizem sprevrgel. Burkaški misterij v današnjih gordijsko zavozlanih časih, ki kar kličejo po radikalnem rezu, s pomočjo forme srednjeveških misterijev preizprašuje temelje naših družbenih dogovorov s krščanskim etosom na čelu.
Iz tiska
Prikaži Skrij
Fo je bil umetnik, ki je slovel po satiričnosti. Ustvaril je gledališče, ki je temeljilo na improvizaciji, groteski in tradiciji commedie dell'arte . Njegova dela so bila tematsko pogosto uperjena v kritiko Katoliške cerkve, zaradi česar je imel v Italiji veliko težav. Obenem pa je skušal dati glas tistim, ki ga navadno nimajo – delavkam_cem in kmeticam_om. Estetika uprizoritve v režiji Tijane Zinajić je močan camp . Scenografija Darjana Mihajlovića Cerarja skupaj s kostumi Matica Horvata spominja na šolsko božično igro. Tu so zastori, na katerih je naslikan Jezusov obraz, in horizont s podobo Jeruzalema; vse to kliče v spomin verski kič, hkrati pa se navezuje na starejši slog gledališča, ki se je zanašal na poslikane kulise. Enako velja za kostume in rekvizite – papirnate peruti, plastične čelade in križ, sestavljen iz lestev. Že samo estetska raven nakazuje, da bomo gledali satiro, nekaj posmehljivega. Iz tega likovnega sloga sledi, da bodo cerkveni obredi in tradicije, tako kot pompoznost klasičnega gledališča, postali predmet poroga. Ob interpretaciji besedila se nato pojavijo še dodatne pomenske ravni in motivi, ki so prav tako podvrženi satiri. […] V celoto so vpletene pesmi, ki aludirajo na božične igre in muzikale, iz katerih se ustvarjalke_ci norčujejo. Za še eno plast predstave pa poskrbi Katoliška cerkev; predstavlja jo papež, ki se od časa do časa pokaže, da bi se pogovoril z Jezusom. Vse skupaj je nekronološko, kaotično in po naravi brechtovsko. Zdi se da ustvarjalke_ci igrajo predstavo v predstavi – in tako gledališko in humorno poustvarjajo samo teatrsko formo.
( Karolina Bugajak, SeeStage, 11. maj 2026 )
Uprizoritev z živo klavirsko spremljavo v celoti obogati Miha Rajterič , ki posameznim prizorom doda atmosfersko glasbeno podlago. Pojavijo se tudi muzikalni in koreografirani glasbeni vložki, ki jih priredi Sebastijan Duh s koreografinjo Lado Petrovski Ternovšek . Glasba tako ne služi zgolj pasivnemu poslušanju, ampak opremi tudi semi-izvirne glasbene točke nastopajočih, ki prav prijetno presekajo dinamičen tok dramskega dogajanja. Gre za namerno slabe, komične priredbe nekaterih znanih komadov in skladb iz muzikalov, ki uprizoritev še nadalje utrdijo v pristno farso. […] Igralska interpretacija je v podobni funkciji kot glasbeni premori. Je zavestno stilizirana in karikirana v skladu z načeli farse. Poslužuje se pretirane ekspresivnosti, ki za seboj privleče še poigravanje s slovenskimi narečji in popačenimi glasovi. […] Od igralske zasedbe sta tukaj posebej vpadljiva Primož Bezjak v glavni vlogi Jezusa in Dario Varga , ki upodobi Jožefa . Bezjak se s svojo dikcijo pokloni štajerskemu narečju, ki humorno opolnomoči njegov dialog, medtem ko Varga podobno stori s prekmurščino. Vredno se zdi izpostaviti, da se kljub obilnemu naboru poceni humorja koriščenje narečij vzhodne Slovenije tokrat izogne že zelo normirani strategiji enačenja teh dialektov z neumnimi ruralnimi liki. Uprizoritev je kljub svoji splošni hudomušnosti prizorišče prevladujočega družbenega boja, ki je aktualen še danes. V ospredju je pogled malega človeka, preko katerega se vzvišeni in odtujeni svetopisemski motivi in liki povsem prizemljijo in postanejo neverjetno preprosti.
( RKHV Vajenke, Radio Študent, 09. april 2026 )
Princip karakterizacije likov tako spominja na commedio dell'arte , igralci jih utelesijo s poudarjenimi gestikulacijami, dialektom, značilnostjo govora in podobnim. […] Vse igralke_ karakterizacije izpeljejo konsistentno in s prepričljivo resnostjo, kar v občinstvu sproža valove smeha. […] Sicer pa z glasbenimi dodatki in komentarji, v katerih Katarina Stegnar problematizira politično nekorektnost, Burkaški misterij postane travestija tudi za sodobna liberalna prepričanja, ki velikokrat ostajajo prisotna zgolj v govoru in se ne realizirajo v dejanjih. Burkaški misterij kljub svoji naravnanosti k zabavi in neobremenjenemu gledališkemu dogodku omogoča problematiziranje nekaterih vidikov sodobne kapitalistične družbe, v obliki parabole z zadnjo zgodbo o revnem kmetu, ki se odloči boriti se za svoje pravice, pa v predstavo vnese tudi edukativni podton.
( Ana Lorger, SiGledal, Kritika, 04. marec 2026 )
Vse in vsi so v stalnem premiku. Vse vrvi, hiti in perpetuira nove domislice, povezane z današnjo percepcijo peripetij o življenju in nauku Jezusa Kristusa. […] Vtis dopolnjuje še vizualna estetika kiča in do samega roba prignano burkaštvo, pri čemer pa ni zanemarljivo, da se zna zasedba vedno pošaliti tudi iz same sebe in s tem problemsko preizpraševati tudi lastno stališče. V tem kontekstu je zanimiv lik Katarine Stegnar kot nekakšne moralne policije. Njeno opozarjanje na potencialno nekorektnost situacij, govora in dejanj vodi v premislek, kaj in kako so sodobna družbena vprašanja lahko komična.
[… Uprizoritev] v celoti učinkuje kot kratkočasna odrska izkušnja, ki si privošči številne šale, ne da bi prestopila meje spoštljivosti, žaljivosti ali navsezadnje kritične distance.
( Kaja Novosel, Radio Slovenija, 27. februar 2027 )
Gradivo za novinarje
Fotografije
OPOZORILO
V predstavi uporabljamo stroboskopske svetlobne učinke.