Bridki božič ( Amarga Navidad , Španija, 2026, 112 min.)
»Film, v katerem sem bil najbolj krut do samega sebe.« Vedno elegantni Pedro Almodóvar obrne kamero proti sebi v igrivem, vijugastem razmisleku o spolzki meji med umetnostjo in življenjem. Naravnost z mednarodne premiere v Cannesu.
Režija in scenarij: Pedro Almodóvar
Igrajo: Bárbara Lennie, Leonardo Sbaraglia, Aitana Sánchez-Gijón, Victoria Luengo, Patrick Criado, Milena Smit, Quim Gutiérrez, Rossy de Palma, Carmen Machi, Gloria Muñoz, Amaia Romero
Festivali, nagrade: Cannes
Distribucija: Fivia – Vojnik
Žanr: drama
Zgodba
Raúl, priznani filmski režiser, se spopada z ustvarjalno krizo. Ko njegovo tesno sodelavko doleti tragedija, v njej poišče navdih za svoj naslednji film. Zamisli si Elso, režiserko televizijskih oglasov, ki piše scenarij za celovečerec. V pirandellovski igri ogledal filmska ustvarjalca postaneta dve plati istega lika. Toda kako daleč gre lahko umetnik, da bi povedal zgodbo?
Izjava avtorja
»Bridki božič razmišlja o ustvarjanju in njegovem razmerju z resničnostjo, z življenjem samim. Pokaže, kako se lahko film upre samemu sebi ter postavi pod vprašaj lastni raison d’être. Ta metafilmska in pirandellovska igra poleg tega odpira vprašanja o etiki pripovedovalca. Ustvarjalec, Raúl, se zateče k avtofikciji, da bi govoril o svojih travmah. Govori o sebi (na prikrit način) ter o tem, kako nanj vplivajo stvari v njegovi okolici (na manj prikrit način). Ali je v življenju drugih kaj, do česar ne bi smel imeti dostopa? Ali pa ima kot ustvarjalec neomejeno pravico, da se napaja iz vsega, kar ga obkroža, saj so življenja drugih del njegovega lastnega in mu zato pripadajo? Kje so meje avtofikcije? Ali jih mora ustvarjalec, ki potrebuje navdih in ga lahko včasih najde le v svojem okolju – tudi (in predvsem) v trpljenju drugih –, res upoštevati?«
Pedro Almodóvar, scenarist in režiser
Komentar
»V Bridkem božiču so ogledala, veliko ogledal, zelo globokih in zelo temnih, predvsem pa so v njem solze. Med prvimi in drugimi je režiser iz La Manche ustvaril svoj najgloblji, najbolj razdrobljen, najbolj neprizanesljiv, najbolj absurden, najbolj kompleksen, najbolj nepopoln (če se popolnost komu sploh še zdi pomembna) in, končno, najboljši film. Če mojstrovino opredelimo kot briljantno utelešenje in posvojitev kanona, je Bridki božič ravno nasprotno – torej antimojstrovina ali nemojstrovina. Toda če mojstrovino razumemo kot sopomenko za tveganje, svobodo in kot drugi izraz za novo, potem je Bridki božič ravno to – zaradi svoje nelagodnosti, zaradi razdrobljenosti, zaradi čezmernosti ter zaradi Bárbare Lennie in Aitane Sánchez-Gijón (ali obratno), dveh kolosalnih igralk, kolosalnih, kadar jočeta, kolosalnih, kadar besnita, kolosalnih, kadar se ena zrcali v drugi. Kolosalnih pred ogledali in za solzami.«
Luis Martínez, El Mundo