Letos bo na ogled dvajseta postavitev Grafičnega kabineta Bogdana Borčića, ki bo hkrati zaznamovala 100. obletnico rojstva Bogdana Borčića (1926–2014). Ob tej priložnosti bodo Borčićeva grafična dela postavljena v dialog z grafikami Karla Zelenka (r. 1925), enega ključnih predstavnikov slovenske grafike druge polovice 20. stoletja, ki je leta 2025 praznoval sto let.
Bogdan Borčić in Karel Zelenko sta časovna sopotnika z mnogimi biografskimi paralelami. Oba sta obiskovala Akademijo likovnih umetnosti v Ljubljani v štiridesetih letih in bila del prvih povojnih generacij, ki so se urile pod taktirko velikih imen, med drugim Božidarja Jakca in Gabrijela Stupice, ki sta odločilno vplivala na oba umetnika.
Njuni poti sta se tesneje prepletli konec petdesetih let, ko se je Borčić vrnil iz Pariza in uporabljal tiskarsko prešo v Zelenkovem ateljeju v Kamniku, kjer je ta služboval v tovarni Keramika. V šestdesetih pa se pojavljata kot sopotnika Ljubljanske grafične šole, a se sama nista dojemala kot njena predstavnika. Zelenko se ni nikoli poistovetil s tehnično popolnostjo, pripisano njenemu okvirju, in zagovarjal preprostost risbe; enostavnost zarisa črte v matrico. Že ta pogled na grafiko razkriva njegovega uporniškega duha, ki se jasno odslikava v neodvisni likovni govorici črno-bele filigransko izpopolnjene jedkanice. Borčić pa je, v popolnem nasprotju z Zelenkovo homogenostjo, iz desetletja v desetletje spreminjal in odpiral nova likovna polja.
Med tem ko Borčića zanima predvsem tehnična, likovna plat grafike, se pri Zelenku jasneje kaže njegovo vsebinsko obračunavanje s socialno tematiko, ki jo izredno narativno prenaša v svoje odtise. Borčić govori o grafiki kot načrtu, Zelenko jo primerja s poezijo.
Kljub razlikam v procesualnem in konceptualnem pristopu h grafiki pa vseeno najdemo stične točke v njunih delih, predvsem v prisotnosti figure. Pri Bogdanu Borčiću se pojavi v zgodnjih lesorezih, v vaških in ribiških prizorih ter v reminiscencah na internacijo v Dachau. Konec šestdesetih se za kratek čas vrne med izčiščene popartistične kompozicije, nakar bi lahko vlogo »figure« na grafikah pripisali školjki, ki jo je studiozno preigraval, vse dokler ni za sabo pustila perforacije v ploskvi. Karel Zelenko pa ostaja zavezan figuralik. V njegovih grafikah vlada realizem, prežet s pikro satiro in že skoraj morbidno ironijo – ženska na invalidskem vozičku prodaja srečke, »ljubitelj narave« občuduje svoje lovske trofeje, Ikar se je ujel v kaotično električno napeljavo. Njegovi svetovi so prenasičeni s predmeti, vladajo jim akrobati in cirkusantni, vse pa prekriva meglica melanholije.
Klovn, kot motivna vez med avtorjema, je pri Borčiću prisoten v zgodnjih delih, pri Zelenku pa ostaja konstanta do današnjih dni. Kot arhetip odpira številne interpretativne ravni: od podobe zabavljača in marginalca do simbola dualnosti in kompleksne poosebitve absurda med- in povojne eksistence, ki odmeva skozi drugo polovico 20. stoletja in še zdaj tragikomično ohranja svojo aktualnost.
Predmetnost se po daljšem abstraktnem obdobju v opus Bogdana Borčića vrne v dvatisočih, ko se pojavi z belino obdan osameli predmet. Najprej kot stol in miza, kasneje kot pripomoček ali orodje. Umetnik pripoveduje, da so ga nekoč na Zelenkovi grafiki pritegnile dolge klešče, ki jih je potem upodobil v seriji Preproste reči , v kateri je začel raziskovati razmerje med prostranostjo praznega lista in majhnim barvnim odtisom. Tako tudi v kontekstu tokratnega dialoga njegovi objekti delujejo, kot da bi bili izvzeti iz Zelenkovih sten, miz, odpadov ali karnevalske zmede. Služijo kot kontrast Zelenkovemu horror vacui , ki odraža v materialu in nesmislu utapljajoči se svet.
Kustosinja: Deja Bečaj
Foto:
Bogdan Borčić, Cirkus I , 1957, arhiv GBJ
Karel Zelenko, Akrobatski klovn , 1973, foto: Nina Zelenko
Grafični kabinet Bogdana Borčića hrani 1072 grafičnih del ter 371 risb in skic umetnika. Vsako leto predstavlja izbran segment njegovega obsežnega opusa, od leta 2022 dalje pa razstave potekajo v dialogu z deli sorodnih umetnikov. Razstavo Bogdan Borčić & Karel Zelenko: V dialogu bo ob Borčićevi stoletnici rojstva spremljal tudi razširjen diskurzivni program s predavanji in okroglo mizo, namenjen poglobljenemu razmisleku o grafični umetnosti in Borčićevem opusu.