Bila je samo nesreča ( Yek tasadef sadeh , Iran, Luksemburg, Francija, 2025, 103 min.)
Počasi tleči, ovinkasti moralni triler, ki ga je Jafar Panahi zgradil na lastnih zaporniških izkušnjah, zastavlja kompleksna vprašanja o maščevanju, travmi in odpuščanju, pri tem pa ves čas ohranja smisel za trpki humor. Zlata palma v Cannesu.
Režija in scenarij: Jafar Panahi
Igrajo: Vahid Mobasseri, Maryam Afshari, Ebrahim Azizi, Hadis Pakbaten, Majid Panahi, Mohamad Ali Elyasmehr, Georges Hashemzadeh, Delmaz Najafi, Afssaneh Najmabadi
Festivali, nagrade: Cannes (zlata palma); nagrada National Board of Review za najboljši mednarodni film; nagrade gotham za najboljši mednarodni celovečerec, režijo in izvirni scenarij; nominacije za zlati globus za najboljšo dramo, režijo, scenarij in najboljši film v neangleškem jeziku; nominacija za nagrado občinstva LUX; ožji izbor za nominacijo za mednarodnega oskarja; Karlovi Vari; Telluride; New York; Locarno; Toronto; Busan; San Sebastián; London; Sarajevo; Viennale; Liffe
Distribucija: Fivia
Žanr: triler
Zgodba
Eghbal se s svojo soprogo in hčerko ponoči vozi z avtom, ko nenadoma zbije psa. Nesreča poškoduje motor avtomobila, zato poišče najbližjega avtomehanika. Delo opravi Vahid, nekdanji politični zapornik, ki prepozna zvok Eghbalove umetne noge. V zaporu ga je namreč mučil obveščevalni agent s prav takšnim umetnim udom in mu povzročil trajno okvaro ledvice. Vahid zato Eghbala ugrabi in načrtuje, da ga bo živega zakopal. Vendar se v njem pojavi dvom, nikoli ni zares videl njegovega obraza, zato ni prepričan, ali je zares ujel svojega rablja. Za potrditev identitete se obrne k njegovim drugim žrtvam …
Komentar
»[Panahijeva] najnovejša mojstrovina /…/ se zdi kot vrhunec vsega, kar je prestal in se naučil. Tonska uravnoteženost filma je izjemna: triler, satira, politična farsa, nenadni izbruhi nasilja, vse to pa drži skupaj nepredvidljivost resničnih človeških protislovij. Film gradi na zvoku: moški posluša korake svojega nekdanjega zasliševalca. Briljantni hitchcockovski uvod, ki ga Panahi razvije v raziskovanje moralnih dilem. /…/ Film nam namesto odgovorov ponuja vprašanja: ali se je z nasiljem mogoče soočiti brez maščevanja? Kaj bodo o filmu menili Iranci v prihodnosti, ko ga bodo končno lahko svobodno gledali? Poleg tega nas Panahi, morda nevede, nagovarja v trenutku, ko se demokracije po svetu krhajo in strah postaja politično orodje: kakšne odločitve bomo sprejeli?«
Ramin Bahrani