April ( April , Francija, Gruzija, Italija, 2024, 134 min.)
Gruzijska režiserka Dea Kulumbegashvili se po kritiško opevanem in večkrat nagrajenem prvencu Začetek vrača s še eno samosvojo, vizualno prevzemajočo meditacijo o ženskah, ujetih v začarani krog patriarhata. Posebna nagrada žirije v Benetkah.
Režija in scenarij: Dea Kulumbegashvili
Fotografija: Arseni Khachaturan
Montaža: Jacopo Ramella Pajrin
Glasba: Matthew Herbert
Igrajo: Ia Sukhitashvili, Kakha Kintsurashvili, Merab Ninidze, Roza Kancheishvili, Ana Nikolava, David Beradze, Sandro Kalandadze, Tosia Doloiani, Beka Songulashvili
Festivali, nagrade: Benetke (posebna nagrada žirije); Liffe (nagrada svetovnega združenja filmskih kritikov in novinarjev FIPRESCI); Asia Pacific Screen Awards (nagrada za najboljši film, nagrada za najboljši igralski nastop); San Sebastián (nagrada za najboljši film v sekciji Zabaltegi-Tabakalera); Toronto; Busan; New York; Sundance; London
Distribucija: Fivia – Vojnik
Žanr: drama
Zgodba
Podeželje na vzhodu Gruzije. Ko med porodom umre novorojenček, porodničarko Nino osumijo malomarnosti, njeno kariero pa še dodatno ogrožajo govorice, da v okoliških vaseh opravlja splave …
Izjava avtorice
»April je moj skromni poklon Gruziji; prikazuje svet, poln bolečine, a tudi izjemne lepote. Ko sem potovala od ene vasi do druge, opazovala življenja žensk v sencah vaških hiš, poslušala slabotne glasove tistih, ki so se počutile ujete v lastno usodo … je April zrasel v pričevanje o globokem, neznosnem sočutju in uničujočem občutku nemoči. Čeprav občasno morda deluje kot vročične sanje, prežete s tesnobo in jezo, gre za izraz ljubezni do kraja, od koder prihajam in ki ga bom vedno nosila s seboj. /…/ Ko sem pred petimi leti pripravljala svoj prvi celovečerec Začetek, smo v vaseh v vzhodni Gruziji iskali otroke, ki bi nastopili v filmu. Prihajali so z materami, zato sem imela priložnost, da te ženske spoznam in izvem več o njihovem življenju. Večina je imela šest ali sedem otrok. Nekatere niso znale ne brati ne pisati, prav tako ne njihovi otroci. Spoznala sem, da gre za začarani krog: dekleta ne dobijo nobene izobrazbe, petnajstletne se poročijo – pri čemer jih nihče nikoli ne vpraša, kaj si v življenju želijo – in potem dobijo otroke. Kljub vsej ljubezni in skrbi, ki ju namenjajo svojim otrokom, jim ne morejo zagotoviti osnovne izobrazbe – in zgodba se ponovi. /…/ April se je začel z izjemno žensko, likom, ki ga prežema nekakšna epskost. To je junakinja, ki uspe preseči lastno trpljenje ter ga kanalizirati v svoje življenjske odločitve in ambicije. Na stvari gleda precej pragmatično, drugače od okolice. Z izrazom ‘epskost’ ne mislim na pripovedni slog, temveč na širok razpon posameznikovega življenja in obstoja. Film se ukvarja tako z oprijemljivimi, praktičnimi vidiki življenja kot s skrivnostnimi in nerazložljivimi. Nina je povsem predana zdravniškemu poklicu, a svojo kariero postavlja na kocko, ko opravlja splave, da bi pomagala pacientkam v stiski. Ženske srečuje v njihovih najbolj intimnih trenutkih: ko med bolečinami postajajo matere ali ko se – brez vednosti svoje družine – podvržejo mučnemu splavu. Nina je lik, ki ljubi vse, a nikogar posebej. Njena empatija je brezmejna, a težko spleta intimne vezi. Ničesar ne želi niti ne potrebuje zase, žene jo le njeno poslanstvo. Toda na koncu se izkaže, da ne more ničesar zares spremeniti.«
Dea Kulumbegashvili