12. november 2004
“…devastirana infrastruktura in arhitektura… postapokaliptični imaginarij industrijskega pejsaža… univerzalni vanitas človeške civilizacije… elegija koncu nekega časa…”
Iz zapisov o opusu Antonia Živkoviča
Če bi za ciklus z naslovom “Prostori tišine” na nek način lahko ugotovili, da gre za ustvarjalno delo, v katerem se je pretekla resničnost zgostila v izkušnjo tihih, elegičnih prostorov, kjer je čas obstal in obmiroval, odkar prvotne živahne skupnosti med človekom in stroji ni več. V tem ciklusu je avtor pogledal v drobovje the prostorov, kjer so zaprašeni kotli, turbine in ostale tehnološke naprave kot nekakšni notranji organi. Pri naslednjem ciklusu z naslovom “On Fas” je šlo za svojevrstno odslikavo zunanjih podob teh objektov. V tem ciklusu z naslovom “Vodni stolpi” pa so zajeti objekti, ki stojijo samostojno, ali pa so le del industrijskega kompleksa, ki ga napajajo z vodo. So kot nekakšno ožilje tem sistemom. V svojih formah in strukturah odslikavajo stanje, takšno kot je danes. Nekateri so pomlajeni, spet drugi prepuščene času. Nekateri še služijo svojemu namenu, spet druge bodo morda naselile nove vsebine…..