Minilo zdaj bo sedem desetletij, kar so se v kmečki izbi Parke zbrale; decembrov mraz jih silil je hiteti, usodo naglo so odgodrnjale: Garal bo pač, saj je iz kmečke hiše, oral bo dobro, umno gospodaril, a za bogastvo naj se kar obriše, s cekini, srebrniki ne bo šaril. In brž so šle; najmlajša se obrne k dojencu, ki svetló je gledal vanje: Res, sekal novo pot boš skozi trne, a moč imel boš in nesmrtne sanje, s svetlobo boš oral temine črne, s častjo oblil boš svoje domovanje.
Vitomil Zupan, Hvalnica najmlajši Parki, 1. sonet Antonu Sovretu ob njegovi 70-letnici.