Glavni protagonist besedila je telo, ali bolje, drama in morda kar performans tega telesa, saj to s svojimi simptomi in boleznimi – »z ostrimi členki, izklesanimi rebri, rdečimi ranami na želodcu, uničenimi jetri itn.« – kot nekakšen medij pripoveduje zgodbo o okolju, v katerem biva, in o odnosih, ki jim (posredno ali neposredno) pripada. To telo je žensko, poleg tega pa tudi telo treh generacij in s tem več obdobij: telo babice, ki obravnava vprašanje ženskega užitka ter problematizira spolnost kot samo reproduktivno funkcijo dojenja in rojevanja, telo mame, ki je spolno zlorabljena, in telo deklice, ki trpi za anoreksijo. Besedilo namiguje, da je treba govoriti, preden spregovori telo, a hkrati je treba branje besedila razumeti tudi povsem dobesedno – kot spodbudo k pozornosti, k čuječemu branju nas obdajajočih, pa tudi naših lastnih tekstov teles. (odlomek iz zapisa strokovne žirije za Grumovo nagrado)