Cvetlično slikarstvo je v obeh polovicah 19. stoletja igralo zelo različne vloge. V prvi polovici stoletja je bil njegov pomen tako velik, da so ga včasih razumeli kot utelešenje izraza bidermajerja. Bidermajersko cvetlično slikarstvo je nastalo zaradi ljubezni do narave med širokim slojem družbe, vključno s cesarsko družino, in to je seveda zajemalo tako domače kot eksotično cvetje. V času razsvetljenstva se je pojavilo ogromno zanimanje za tuje dežele in njihove prebivalce, živali in rastline. To je imelo velik vpliv na botaniko, kar je povzročilo razcvet botanične ilustracije okoli leta 1800. Tu je pomembno prispeval slavni botanik Nikolaus Joseph von Jacquin (1727−1817), ki so ga na Dunaj poklicali iz Nizozemske. To je bil čas razcveta botaničnih in zasebnih vrtov premožnih ljubiteljev rastlin ter rastlinjakov za gojenje modnih eksotičnih rož. Člani cesarske družine, aristokracija in meščanstvo so postali predani ljubiteljski botaniki. Na obrobju Dunaja je bilo cenjeno zatočišče nešteto zasebnih vrtov in vse to je vplivalo na splošno razpoloženje, modo, ki se je razširila na mnoga področja življenja. Ljudje so kupovali botanične publikacije, cvetlična tihožitja in druge predmete s cvetličnimi motivi, kot so bili izvrstni izdelki dunajske porcelanske manufakture.
To nas pripelje do izjemnega slikarja, Johanna Baptista Drechslerja (1756−1811), ki je bil leta 1787 imenovan za direktorja risarske šole v Cesarsko-kraljevski manufakturi porcelana. Drechsler se je zgledoval pri starih mojstrih, ki jih vidno zastopata Jan van Huysum (1682−1749) in Rachel Ruysch (1664−1750). S svojimi umetninami je dokazal veliko mojstrstvo pri interpretaciji in ne le v posnemanje cvetličnih motivov, to še posebej velja za njegovo uporabo barve in svetlobe, ki je bila v duhu novega realizma.
Leta 1807 je bil na Akademiji likovnih umetnosti ustanovljen razred cvetličnega tihožitja in njegov prvi profesor in ustanovitelj je bil prav J. B. Drechsler, ki je tako povezal porcelansko manufakturo in likovno akademijo v zelo uspešno sodelovanje. Motiv, osvobojen v samostojno disciplino, je imel takojšen učinek na likovni razvoj cvetličnega tihožitja. Znanstveno preučevanje rastlin in naturalistično upodabljanje cvetja sta se v tej fazi začela prekrivati, tako na akademiji kot v slikarski šoli porcelanske manufakture. Vse se je spremenilo z dogodki leta 1848. V drugi polovici 19. stoletja se je zanimanje javnosti preusmerilo na druge oblike umetnosti. Predmet je bil leta 1850 umaknjen iz kurikuluma akademije.
Andreas Lach, ki je živel in ustvarjal na Dunaju v sredini 19. stoletja, se je zelo dobro znašel v teh nemirnih časih. Preko svojega učitelja slikanja je sprejel že modificirane in posodobljene motive, ki so črpali v preteklosti, in se zelo hitro vključil v sodobne trende. V prestolnici je prizadevno in pogosto razstavljal svoja tihožitja, ki jih je kritika ocenjevala kot resnična in sveže inovativna. Lach je svoje cvetlične motive najraje umestil na gorske grebene in nad nevarne previse v alpski pokrajini, po letu 1850 pa se je specializiral za tip tihožitja na gozdnih tleh, kamor je postavljal šopke iz samih vrtnih rož.
Avtorica
Jassmina Marijan
Predstavitev: četrtek, 4. november, ob 18.00
4. november–5. januar 2022
Narodna galerija
Prešernova 24
1000 Ljubljana