Ali Moini v svojih Paradoksalnih nožih predlaga konstruiranje in raziskovanje podobe.
Podobe pojočega moškega sredi nožev, ki se vrtijo okoli njega. Besede iz Rumijevih verzov rotijo nebo, naj se ne vrti brez njega... Krožeča koreografija postavlja Alija v središče lebdečega sistema, znotraj katerega s plešočimi stopali s tal briše zapisane besede, ki jih istočasno pôje.
Občinstvo, ki ga performer navdušuje in ga obenem odbija, je umeščeno na obrobje dispozitiva, kjer podpira skrbno načrtovano gradnjo nastajajočega sistema, njegov vrhunec in tudi njegovo tišino.
» Delo je izšlo iz podobe moškega, ki si na telo obesi nože. Nato je šla moja misel naprej, ukvarjala se je z geografijo, svetostjo, nevarnostjo, mehkobo, komunikacijo, vertikalnostjo in horizontalnostjo, preteklostjo in sedanjostjo. «
» Ne vem, ali vam je znan pojem plesa dervišev. Os, v kateri se giblje derviš, je tako vertikalna, da kaže dlan njegove desnice proti stropu, dlan njegove levice pa proti tlom, kar pomeni, da jemlje z neba in daje tlom (življenju... ljudem oziroma okolju). Vendar sem spremenil tole: Roki imam obrnjeni proti sebi in proti občinstvu (prvi del prerazporeditve), nato pa prva linija prenese gibanje iz vertikalnega v horizontalni položaj. «
» Tradicionalna sufijska obleka pomeni varnost, mehkobo in enakost, jaz pa sem to spremenil v nevarnost, tveganje (zase in tudi za druge), neenakost. Omeniti velja tudi smer (horizontalno, če želite) med menoj in njimi, odbijanje sem in tja: radovednost, eksotično gibanje, moja prezenca in ... obenem tudi obrambna strategija, ki je posledica občutka nevarnosti, ki jo noži pomenijo zame kot performerja in zanje kot občinstvo. « (Ali Moini)
Zasnova in izvedba: Ali Moini
Izvršna produkcije: : Latitudes Prod. – Lille
Distribucija: podjetje Selon l’Heure
Podpora: Forum Dança