Afganistan – dežela pod Hindukušem je, z redkimi odmori, že skoraj pet desetletij ujeta v neprekinjen cikel vojn, okupacij, režimov in prevratov.
»Zdaj je dobro,« je dejal najin gostitelj Abdulah v Peščenem gradu. » Talibani so takšni, kot so, a prinesli so mir .«
Toda ta mir ima svojo ceno. Gospodarska stagnacija duši vsakdan, občasni internetni mrki državo zapirajo v izolacijo. Še težja je tišina, ki se je razlila nad pravicami žensk in manjšin - dekletom je zaprt dostop do srednjih šol in univerz, ženskam je odvzeta možnost svobodnega gibanja, dela, izražanja. Njihov glas je potisnjen v zasebne prostore, njihova navzočnost izbrisana z ulic, iz parkov, iz družbenega življenja.
Na cestah, v mestih in vaseh stojijo oboroženi možje. Kontrolne točke so povsod, vsak prehod je zaznamovan z nadzorom, s pogledom, ki meri, presoja, dovoljuje ali prepoveduje.
In vendar… kljub vsemu temu naju je ta skrivnostna, ranjena dežela sprejela odprtih rok. Naravne lepote so veličastne, ljudje prijazni, gostoljubni, presenetljivo odprti v svoji skromnosti. Obiskala sva enega zadnjih koščkov sveta, kjer turizem še ni pustil svojega odtisa, kraj, v katerem lepota in bolečina obstajata druga ob drugi, neločljivo prepleteni.