Pravljica je domovina brez ozemlja
Teme ne morem pregnati,
a smem ji dati glas.
Četudi noč vztraja,
je poslej moč hoditi skoznjo …
Pravljica je prva hiša brez zidov. Kruh iz besed. Majcena lanterna, ki gori v materinih ustih. V njej so zapisane črke zimskega pepela, lakote, gozdov, ptic in prastare slutnje, da pod slojem vidnega biva neizrekljivo.
Trideset let. Kot bi skozi brezdanji gozd potovala drobcena luč; iz roke v roko, iz glasu v glas … Jubilejna 30. izvedba Pripovedovalskega festivala bo zatočišče za prostor glasu, varen pristan poslušanja, gnezdo, v katerem je mogoče prenesti negotovost sveta. Da duša ne bi ihtela le navznoter …
Pripovedovalske kamre bomo zato vetrili z zavedanjem, da so pravljice prenosne hiše umišljave; da moremo z njimi skozi viher izgnanstva, samote in zgodovinskega (z)loma, zakaj zgodbe klešejo simbolni prostor, ki odpira v drugačen red sveta. Z zavedanjem, da je pripovedovanje (tudi) odpor zoper izbris in da so pravljice nadvse pomenljiv arhiv odrinjenih glasov, bomo vstopali v oblike bližine: v ranljivost budnosti, ki si za trenutek deli isto ognjišče in isto temò. Ljudske in avtorske pravljice, glasba in performativna prožnost bodo žive priče svetlobe nad pokrajino časa. V pozornosti in skupni izkušnji sveta se bomo medsebojno ohranili vidnega.
Pravljica ne potvarja vnanjega; njena sveta dolžnost je ubraniti pravico do skrivnosti. To živo bitje, ki zmore prečkati jezik in preživeti brezumje vojne, je zbir človeške občutljivosti. In nemara prav zato pripovedujemo: da bi za vselej obstajal kraj, ki sleherniku dopušča, da prisede s svojo temò – in ob glasu drugega za hip začuti, da je vendarle prispel domov.
V lahnem spevu prsti in voda / plašno vztrepetam / svet se zbere okrog glasu / kakor bi se med besedami razstrle dlani / da vanje položim svoj nemir / pripoved tiho gori / neznatna luč v vetru / zavetje brez trdnjave / da ne razpadem / povsem / v noč
Tjaša Koprivec Vuga
programska vodja Pripovedovalskega festivala