1973 je leto, ko Jugoslavija postane evropski prvak v košarki, Fellini posname Amarcord , Pink Floyd izdajo The Dark Side of the Moon , Pengov pa svojo nepozabno ploščo v stranišču. Josipa Lisac poje Dnevnik jedne ljubavi , Ameriško psihiatrično združenje umakne homoseksualnost iz svojega priročnika duševnih motenj, konča se ameriško posredovanje v vietnamski vojni, v New Yorku se zgodi prvi klic z mobilnim telefonom in naslednji dan odprejo World Trade Center. 11. septembra Pinochet s podporo ZDA strmoglavi demokratično izvoljeno vlado Čila in prevzame oblast. Eden izmed najdaljših popolnih sončevih mrkov v 2. tisočletju je viden nad ekvatorialno Afriko. Žičnica na Sveto goro preneha obratovati, ustanovljena je gobarska družina Nova Gorica, Atletski klub Nova Gorica pa praznuje prvih deset let delovanja. Nova Gorica gosti športne igre delavcev lesne industrije Socialistične Republike Slovenije. V družini, o kateri je govora v predstavi, se 11. septembra 1973 zgodijo dogodki, zaradi katerih bo v prihodnosti vse drugače, kot bi sicer bilo. Leto 1973 so vrata v medgeneracijske zgodbe družine, ki segajo skozi celo 20. stoletje do današnjega dne.
Predstava 1973 je trans-generacijska dokumentarna fikcija, temelječa na osebnih zgodbah ustvarjalcev. Gre za zgodbo iz 70. let, ki raste iz takratnih stanovanj, zgodbo, povezano z mnogimi lokalnimi in globalnimi dogodki, ki Novo Gorico povezujejo z različnimi mesti po svetu. Predstava je del gledališke dodekalogije 1972–1983. Gre za celoletni gledališki omnibus dvanajstih projektov v režiji Tomija Janežiča, ki nastajajo v Novi Gorici, Ljubljani, Temišvarju, Ivano-Frankivsku, Novem Sadu ter pod okriljem Ustvarjalnega centra Krušče. Skozi vse leto 2025 bo predstavljena v okviru Evropske prestolnice kulture 2025 Nova Gorica – Gorizia na način, da bo vsak mesec na ogled eden od dvanajstih projektov. Dodekalogija orisuje mrežo življenjskih usod, ki se raztezajo skozi čas in so zaznamovane s potovanji ter selitvami. Predvsem pa je to omnibus o gledališču samem.
V slovenskem, italijanskem in angleškem jeziku z italijanskimi, angleškimi in slovenskimi nadnapisi.
Janežič je mojster ustvarjanja razpoloženja, in to z neverjetno lahkoto. Igranje, lahko bi rekli, niti ni igra, saj igralci pripovedujejo zgodbo, torej veliko majhnih zgodb, mimo tradicionalnega oblikovanja likov, kot civilni ljudje. Pa vendar vsaka najmanjša podrobnost oživi pred nami in s tem sproži našo domišljijo.
Szerda Zsófia
(kritika predstave 1978, ki je premiero doživela v Temišvaru leta 2023)